##IMAGE-3039899##

2. maja se spominjamo 300-letnice rojstva Petra Pavla Glavarja. Bil je gospodarstvenik, čebelar, sadjar, duhovnik, človek z velikim posluhom za potrebe ljudi. V Komendi se bomo te obletnice spomnili v petek, 7. maja s slovesnostjo po spletu (http://tvkomenda.si/) ob 20:00.

Iz Komende se je 1766 preselil na Lanšprež pri Mirni in tam obnovil razpadajoči lovski dvorec grofa Alojza Adolfa Auersperga. Od njega zdaj stoji samo še kapela sv. Jožefa.

Kot gospodarstvenik je bil zelo napreden. Tisti čas je bil edini, ki je v Mirensko dolino prinesel napredek. On je zaslužen, da je Dolenjska spoznala zidan kozolec, prvi je pripeljal mlatilnico na parni stroj (sploh prvo na Kranjskem), postavil mlin na Temenici, opekarno na Bristrici pri Šentrupertu. Na posestvu je postavil sadovnjak s 600 sadnimi devesi, (temu zgledu sledi Regijska ČZ PPG), vinograd, gojil murve za sviloprejstvo, na lastne stroške/potrebe je zgradi cesto od Mirne do svoje graščine, zgradil hleve za plemensko živino. Kot vešč čebelar je na posestvu in okolici imel skupno 500 panjev.

Leta 1767 je postal eden od ustanoviteljev ter vnet član Kranjske kmetijske družbe, namenjene širitvi in modernizaciji kmetijstva. Glavar je izvajal poiskuse z gnojenjem z mavcem, čiščenjem travnikov s posebnimi branami, cepljenju trt. Pisal je o nadomestitvi obstoječih trt s plemenitejšimi sortami, o preprečevanju snetljivosti pšeničnih semen. Družbi je v nemščini poslal dvoje poročil o svojih gospodarskih izkušnjah. Glavar je prvi med Slovenci razmišljal o izobraževanju slovenskih kmetov s pomočjo priročnikov v slovenščini. Do podložnikov = kmetov je bil pravičen, celo zaščitniški. Podpiral jih je, ko so njegovo pomoč potrebovali. Dajal jim je brezobrestna posojila, boljše sadike trt, semena za žita, plemensko živino, mnogim pa tudi čebelje panje.

Glavar velja za pomembnega slovenskega čebelarja, kar je dokazoval tako z lastnimi čebelnimi panji na Lanšprežu, kakor s pisanjem o čebelah in gospodarjenju z njimi. Čebelarjenje je promoviral in razvijal še preden je pričel to panogo pospeševati Dunajski dvor. Prav na Glavarjevo pobudo je dvor 1768 privolil v razdeljevanje panjev kmetom. Naslednje leto so se že razpisale nagrade za tiste kmete, katerih donos medu je bil največji. V letih med 1776 in 1778 je v slovenščino predelal delo Antona Janše in ga naslovil »Pogovor o čebeljih rojih«. Prevod pa ni bil klasični prevod, temveč precej dopolnjeno in razširjeno delo z lastnimi izkušnjami in skicami. Glavarjev prevod je žal ostal rokopis, a je še danes pomemben za čebelarske strokovnjake, slaviste in naravoslovce. Če bi Kmetijska družba njegov rokopis izdala, bi to bila prva strokovna knjiga v slovenščini.

Glavar je med prvimi opozoril na koristnost čebel. »Čeprav lete čebele silno na cvetje in z njega močno nosijo, ga ne poškodujejo, da bi rodilo manj sadja ali zrnja, temveč ga store še rodovitnejšega in izdatnejšega« (Pogovor, odst. 589) Glavar je z opazovanjem zapisal, kar so vedeli izkušeni gorenjski čebelarji. Namreč, da troti oprašijo matico v zraku. Ob nedeljah in praznikih je vodil brezplačne tečaje čebelarjenja. Leta 1781 je na svojem posestvu na Lanšprežu odprl prvo zasebno čebelarsko vrtnarsko šolo na Kranjskem. Oba znana gorenjska čebelarja Glavar in Janša sta se odločno zoperstavila uveljavljeni praksi morenja čebeljih družin. Na ta način so kmetje tedaj prišli do medu.

Glavar tudi spada med prve Slovence, ki so se seznanili s teorijami takratnih francoskih ekonomistov in fiziokratov, kar se pozna v njegovem modrem gospodarjenju. Ti fiziokrati so zagovarjali pomen vpliva kmetijstva na celotno gospodarstvo, zahtevali so odpravo fevdalne obveze in izboljšanje poljedelske proizvodnje.

Januarja leta 1784 ga je v Lanšprežu obiskal njegov krušni brat Jernej Basaj. Tudi ta je imel zanimivo kariero. Zapisal se je vojaški službi in dosegel čin generala. Največ je služboval v Karlovcu. Med tem obiskom ga je 14. januarja zadela kap, po kateri je kmalu umrl. Smrt krušnega brata ga je zelo prizadela. Glavar je tedaj, ko je bil že za tiste čase zgledno v letih, pripravil testament z datumom 21. januar 1784, v katerem je določil, da se v Komendi zgradi bolnišnica za revne, bolne in siromašne komendske župljane in lanšpreške podanike. Glavar je ustanovi, ki bo upravljala z bolnišnico, zapustil vse svoje premoženje. Nadaljnje delo je preprečila smrt. Dvanajst dni po smrti Jerneja Basaja je 24. januarja 1784 na Lanšprežu za vedno zatisnil oči tudi Peter Pavel Glavar. Pokopali so ga v grajski kapeli sv. Jožefa. Njegova humanitarna oporoka - »Glavarjev špital« - se je uresničila šele leta 1804, torej polnih dvajset let pozneje.