Tim Marshall, Unsplash

##IMAGE-3044228##

Živimo v 21. stoletju, v času velikih tehnoloških izumov, času napredka na vseh ravneh. Ali je res tako? Nedopustno je, da v tem stoletju vlada še vedno velika revščina na eni strani, na drugi pa peščica ljudi pobira vse dobičke, poznajo samo enega Boga in to je »kapital.« Njemu se klanjajo, so mu vdani, sledijo mu na kraj sveta. Ni jim mar za soljudi, ki živijo v revščini, umirajo zaradi lakote in bolezni, za njih so vsi ostali nižja rasa, ki jo je treba izkoristiti do maksimuma, samo, da zadovoljijo svojega boga »kapital-a.« Ne ganejo jih prestrašene oči otrok v raztrganih oblačilih, lačne, brez pitne vode, brez zdravil, izobraževanja in primernega bivališča.

Generalna skupščina Združenih narodov je zato leta 2005 proglasila 20. december za svetovni dan medčloveške solidarnosti. Solidarnost naj bi bila način boja proti globalni revščini in zavzemanju za ekonomski in družbeni napredek in predstavljala prostovoljno podporo med ljudmi, bodisi posameznikom ali skupini ljudi. Nikogar se ne sme prepustiti usodi, mora se mu pomagati, da se izvleče iz težav. Solidarnost mora biti neke vrsta vezi, ki v družbeni skupnosti ljudi združuje in povezuje. Vlade so se v deklaraciji Združenih narodov zavezale k vrednoti solidarnosti, saj je to tudi pomemben vidik mednarodnih odnosov. Toda deklaracija so lahko tudi samo mrtve črke na papirju, solidarnost mora biti v nas, naša notranja odločitev. Včasih že sam iskren pozdrav in nasmeh naredita čudeže. Vedno ko nekomu solidarnostno pomagamo, pomislimo na to, da se nam bo to povrnilo, če bomo potrebovali in sčasoma bo svet postal boljši.

Potrebno bi bilo poiskati nove inovativne ideje, kako izkoreniniti revščino na lokalni in globalni ravni. Vsekakor bi se moralo omogočiti dostop do zdravstva in zdravil za vse, priskočiti na pomoč žrtvam naravnih nesreč, boriti se proti dejanjem ki poslabšujejo globalne vremenske pojave, kar je pa najpomembnejše izkoreniniti korupcijo in terorizem. K temu bi se morale zavezati in storiti ne samo vlade, pač pa tudi človekoljubne organizacije in vsak posameznik. Združiti bi se morali vsi skupaj in sčasoma bi želi tudi uspehe. Kvaliteta neke družbe se ne meri samo po gospodarski uspešnosti, temveč po tem, kako je poskrbljeno za revne.

Vsak posameznik lahko mnogo doprinese k temu. V tem času ko nas ogroža zahrbtni virus je pomembno, da pazimo na svoje zdravje kajti s tem bomo obvarovali tudi soljudi. Če smo v kakšni nerešljivi stiski se obrnimo po pomoč, saj tako ne bomo obremenjevali družine, prijateljev, sosedov. Prvo pravilo solidarnosti je, da najprej poskrbimo za sebe, šele takrat bomo lahko pomagali drugim. GHANDI je nekoč rekel: «Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«

Smo v predprazničnem času, imamo priliko za razmislek kaj lahko storimo, da bi se to izboljšalo in da bi lahko tudi drugi okusili vso čarobnost prazničnih dni.