Ne vem, kaj naj rečem za izid včerajšnjega referenduma: ali to, da smo zmagali ali to, da so zmagali. Volja ljudstva je lahko še kako egoistična: izbere, kar je zanj dobro, pa če je to dobro tudi za prihodnost ali ne. Za malo delo bo treba poiskati nove rešitve, ki bodo enim všeč, drugim ne. Vedno je tako.  Porečete: večina je odločila in predlog zakona že mora biti slab. Jok, tudi večina se lahko moti. Kar poglejte, koliko časa je bila večina prepričana, da se vrti sonce okoli zemlje. Pa se ni, se ne in se ne bo. Če je verjeti znanosti, se vrti zemlja okoli sonca. Vrtela se je tudi takrat, ko  je večina menila obratno. Če bi takrat poznali referendume in bi vprašali ljudstvo, kaj meni, kaj se vrti okoli česa, bi zmagalo prepričanje, da se vrti sonce okrog zemlje. Drugače misleči bi končali na iz obnovljivih virov narejeni grmadi, se pravi, da bi storili bio smrt. Sedanjo vlado pa lahko odpihnejo v zgodovino prihajajoči referendumi, če se bodo končali tako, kot se je ta o malem delu.

Na vrata pa že trkajo pisanice, dimljene šunke, nariban hren, orehove potice in druge velikonočne dobrote. Polni holesterola se bodo basali z najbolj mastnimi deli krač in z jajčnimi rumenjaki, tisti, ki imajo težave z zgago, bodo posegali po orehovi potici, bolniki z zatečenimi jetri pa se bodo nalivali z žganimi pijačami. Grešiti je nekaj najslajšega, prepovedani sadeži so najboljši, izgovorov za svoje početje pa tudi ni težko najti. Ponavadi si rečemo, da se živi le enkrat, da enkrat ni nobenkrat in da tudi dohtarji, ki nam branijo najslajše, niso angelčki. Se pravi, da tudi oni jedo šunke, jajca, orehove potice, še najraje tiste, ki jim jih kdo prinese. Obnašamo se, kot da je skrb za naše zdravje naloga nekoga drugega in če ta drug ni dovolj uspešen, ker smo mi neposlušni, ga razglasimo za nesposobnega.

Belokranjci pa se srečujejo s socialno bombo. Črnomaljsko podjetje Secop, ki je v lasti tujcev, seli svojo proizvodnjo na Slovaško, in bo prisiljeno odpustiti do sedemsto delavcev. Le ti so opisali lastnike podjetja kot brezsrčne kapitaliste, sindikalisti iščejo strateške partnerje, na Zavodu za zaposlovanje pa pripravljajo strategijo in proučujejo obseg problema. Razljutila se je tudi črnomaljska županja, ki je napisala kar nekaj pisem, ki so romala na različne vladne službe in ministrstva v Ljubljani. Rezultat vsega tega hrupa bo, da bo približno sedemsto delavcev pristalo na cesti in da bodo spoznali, da so cenejši od njih delavci v deželi, ki jo tujci tako radi zamenjujejo s Slovenijo.