Kadar so odhajali vitezi na daljše bojne pohode, so se zavarovali pred morebitno seksualno razvratnostjo svojih grajskih gospa tako, da so jim namestili okrog bokov tako imenovane deviške pasove. Zadevo so zaklenili, ključ spravili na varno in bili so prepričani, da se njihove žene, s pretakajočo se modro krvjo v žilah, ne bodo mogle vdajati posteljnim radostim z drugimi kerlci, pa če bi to še tako želele. Toda, kar ženska hoče, to tudi naredi, pa če se to zdi še tako neverjetno in nemogoče.

Iz spalnic gradov je bilo ponoči slišati veselo hihitanje, radostno cviljenje in pritajeno vzdihovanje. Medtem ko so se možje borili s ključi deviških pasov v žepih oklepov, so se njihove dame z deviškimi pasovi na bokih sproščeno vdajale orgijam pod rjuhami, na njih in brez njih. O tem, kako jim je uspelo spraviti moško zadevo na pravo mesto mimo ključavnice, zgodovina molči.

In glejte. Pred dnevi je dobilo kar nekaj slovenskih državljanov, živečih na jugu države, ključe za zaklepanje in odklepanje zapornic, kajti Slovenija vstopa v šenghensko območje in gospodično Evropo je treba zavarovati pred ljudmi z juga, pred tistimi, ki ne bodo smeli še nekaj časa brez  dokumentov letati po združeni Evropi tako, kot bo to veljalo za nas Slovence. Za nas Evropejce. Ključe imajo v rokah ljudje, ki imajo svojo zemljo na oni, neevropski strani Evrope. Na Hrvaškem. In vsakokrat, ko bodo šli tja, bodo morali odkleniti zapornico, jo za seboj zakleniti in to enako storiti, ko se bodo vračali domov. Na slovensko stran. V Evropo. Da bi preprečili ilegalne prehode neevropskim državljanom, ki si predstavljajo Evropo kot Indijo Koromandijo.

Slovenska politika vidi v podeljenih ključih prednost za ob meji živeče ljudi, le- ti pa vedo, da ni to nič drugega kot ovira. Če smo se kaj naučili iz zgodovine, bi se lahko vsaj to, da deviški pasovi ne morejo preprečiti nategovanj, iz česar lahko sklenemo, da nas bodo Hrvatje kljub ključem in zapornicam še naprej veselo penisovali v zdrav mozeg.

A je to zanemarljiva malenkost z revščino na Madagaskarju. Moj ljubi predsednik vlade mi je pred kratkim v govoru pred polno dvorano v Cankarjevem domu povedal, da  naš najslabše plačan delavec zasluži v treh dneh toliko kot delavec na Madagaskarju cel mesec. Povedal je tudi to, da je v Afriki veliko lačnih. Tudi v Aziji in drugod po svetu vlada revščina. Torej smo lahko srečni, saj živimo v primerjavi z njimi domala razkošno.

Škoda, da se ni moj ljubi premier  spomnil v svoji analitični primerjavi na Nemčijo, Švico, Švedsko, na bližnjo Avstrijo ali na katero drugo državo blizu našega plota. Primerjava bi bila bolj smiselna, saj  če Madagaskar še tako vneto iščem po zemljevidu Evrope, ga nikakor ne morem najti. In če verjamete ali ne, se mi za Madagaskar in tamkajšnje  slabo plačane delavce rahlo žvižga, kar je, priznam, egoizem polnega želodca. Bolj od njih me skrbijo napovedane trideset in več odstotne podražitve osnovnih življenjskih potrebščin, ki se bodo dogajale pri nas menda tja do meseca marca. Nakar se bodo cene umirile. Na najvišji možni stopnji. In zasluge si bo pripisala vlada, s katero se je sploh začel vsesplošni demokratični in materialni blagor na sončni strani Alp. Prej je bila samo še tema.