Stara misel za hladne dni. Če bi nevoščljivost gorela, ne bi potrebovali kurjave.

Neka raziskava, ki so jo opravili te dni v zahodni Evropi, je pokazala, da hodijo bogati ljudje v teh kriznih časih po svetu z veliko daljšimi obrazi kot revni. Temu botruje človeška škodoželjnost, kajti petičneži so izgubili veliko denarja in revnim je to v neizmerno zadovoljstvo. Ter v veselje. Bogati bi se lahko iz te basni naučili vsaj to, da jih revni ne marajo preveč, čeprav se jim morda klanjajo na vsakem koraku. Bolje rečeno: poklekajo pred njihovim denarjem, ne pa pred njimi. In ko kupi denarja skopnijo, skopni tudi njihov ugled. In oni sami. Ljudje torej v njih ne vidijo ljudi, temveč denar.

Trgovci pa že vabijo k nakupom. Za Miklavža. Za dedka Mraza. Za Božička. Trgovci niso prav nič politično opredeljeni. Njim je vseeno, zakaj boste zapravili denar, samo da ga boste. Tistim, ki so spregledali in so pridobitveno naravnani, je itak vseeno, od kod pride denar, samo da pride. Z ideološko navlako se ukvarjajo zaslepljenci, zavedenci in ljudje, ki ne razmišljajo s svojo glavo. In ker je tako, kot je, postanejo plen trgovcev in izdelovalcev najrazličnejše predbožične in prednovoletne navlake. Čim bolj zvončkljajo zvončki, bolj se polnijo blagajne, ki tudi zvončkljajo. In čim glasneje se krohota dedek Mraz, bolj se polnijo blagajne. Trošiti je treba, kajti v potrošnji je smisel kapitalizma. Nekaj podobnega je rekel pred dnevi predsednik naše države. In njemu ljudstvo verjame, sicer ga na podlagi njegovih obljub ne bi izvolilo.

Časi niso rožnati. Toda, čemu naj se najprej odpovemo? Enodnevnemu smučanju na Krvavcu, za katerega bi morala samo za vozovnice plačati štiričlanska družina približno sto evrov? Naj črtamo s svojega seznama že načrtovano silvestrovanje v Dubaju? Naj prenehamo uporabljati drugi avto v družini?

Težka bo, kajti navada je železna srajca. Pa še z vseh koncev in krajev nam ponujajo ugodna posojila. Za nakup avtomobila je treba imeti samo osebno izkaznico. Kaj to: četrtino železnega konjička vam celo poklonijo. Kot v pravljični Indiji Koromandiji, kjer se cedita med in mleko. Toda reklamne vabe imajo lepotno napako. Niti z drobnim tiskom posojilojemalca ne opozorijo, da bo treba najeto posojilo tudi vrniti. Nekritični se zapletejo v mreže posojil in potem jadikujejo, da nimajo niti za kruh niti za mleko.

Za kaj takega resda ni treba biti preveč zadolžen, kajti nemalo je pri nas takih, ki si s trdim in s poštenim delom ne morejo zaslužiti za dostojno življenje. Politični dušebrižniki se zavzemajo za to, da bi prejemali denarne dodatke tudi revni delavci in ne samo revni upokojenci. Na drugi strani pa je slišati napovedi, da se bodo najnižje plače v času mandata ta vlade povišale za najmanj dvakrat. Približale naj bi se tisoč evrom, v kar pa dvomijo tudi največji optimisti.

Še tako dobro načrtovani in izvedeni čudeži so bili razkrinkani, toda ljudje vedno znova verjamejo vanje. Tudi ali zgolj zato, ker jim pomagajo preživeti.