Piše terapevtka
Čas branja
4 min.
Moški, ki sovražijo ženske, in tišina, ki jih varuje
Špela Gornik
23. 4. 2026, 06.45
Piše relacijska, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Shutterstock
Obstajajo trenutki, ko se dolgo razpršene in nepovezane posamezne izkušnje nenadoma zložijo v vzorec. Ob tem ne gre za razodetje, temveč bolj za spoznanje, da to, kar si nekoč dojemala kot naključje, nesporazum ali osebni spodrsljaj, v resnici pripada širši, globlje ukoreninjeni logiki sveta, v katerem bivamo.
Ko sem pred leti brala knjigo Men Who Hate Women (Moški, ki sovražijo ženske) avtorice Laure Bates, nisem naletela zgolj na opis marginalnih internetnih skupnosti, temveč na nekakšen zemljevid. Bil je nepopoln, a dovolj natančen, da sem lahko začela umeščati lastne izkušnje v prostor, ki ga prej nisem znala poimenovati. Leta kasneje sem naletela še na knjigo Why Does He Do That? (Zakaj to počne?) avtorja moškega spola, Lundyja Bancrofta, in takrat se je ta zemljevid zgostil v nekaj bolj neprijetnega. Postalo mi je jasno, da ne gre zgolj za sovraštvo kot čustvo, temveč za strukturo, ki se izraža skozi nadzor, upravičevanje in sistematično zmanjševanje drugega.
Te vzorce sem začela vedno pogosteje prepoznavati tudi v zgodbah ljudi, ki me obkrožajo. Prav zato me je lani nagovorila serija Adolescence na Netflixu, letos pa dokumentarec Inside the Manosphere. Obe deli delujeta kot zrcalo družbe, ki pokaže, kako globoko so ti vzorci že vtkani v vsakdanje življenje, v oblikovanje identitete in v načine, kako številni mladi fantje razumejo sebe in svet.
Shutterstock
Serija Adolescence še posebej boleče razkrije nekaj, kar kot terapevtka vedno znova srečujem v praksi, namreč da primarna družina pogosto nima več odločilnega vpliva na oblikovanje mladih fantov. Njeno mesto vse pogosteje prevzema širša družba v obliki digitalnih prostorov ter nevidnih, a izjemno močnih norm, ki določajo, kaj pomeni biti moški. Fantje tako ne odraščajo več zgolj ob starših, temveč ob algoritmih, vrstnikih in kulturnih sporočilih, ki so pogosto prežeta s tekmovalnostjo, dominanco in čustveno odtujenostjo.
Shutterstock
V tem kontekstu postane izrazita tudi vloga hiperseksualizirane družbe, v kateri je vrednost posameznika vse bolj povezana z njegovo spolno privlačnostjo, uspešnostjo in nadzorom nad drugimi. Spolnost, ki bi lahko bila prostor bližine in odnosa, se pogosto reducira na dokaz moči, na valuto, s katero se meri lastna vrednost, in tam, kjer se človeškost nadomesti z objektifikacijo, se začne prostor za razčlovečenje.
Morda se prav zato zgodbe, kot je primer Gisèle Pelicot, ne zdijo več kot popolna anomalija, temveč kot skrajni izraz iste logike, ki v blažjih oblikah prežema vsakdan. Ne kot nekaj, kar bi pripadalo izključno posameznim "pošastim", temveč kot opozorilo, kako daleč lahko seže kultura, ki žensko telo dojema kot nekaj, kar je mogoče posedovati, nadzorovati ali celo izbrisati kot subjekt.
Shutterstock
In vendar bi bilo preveč enostavno, in tudi nevarno zavajajoče, vse to zreducirati na zloveščnost posameznika, kot da bi šlo za nekaj, kar pripada izključno drugim. Prav v tem udobju distanciranja se skriva razlog, da ti vzorci vztrajajo. Niso zunaj družbe, temveč v njej, vtkani v načine, kako kot družba razumemo uspeh, moč, spolnost in pripadnost. Ko mladi moški, ki se znajdejo brez orientacije, iščejo odgovore, jih pogosto najdejo tam, kjer so ti najhitreje dostopni. V prostorih, kjer kompleksnost nima mesta, kjer je ranljivost razumljena kot šibkost in kjer se frustracija prevede v pripoved, ki vedno znova potrebuje krivca.
V tej pripovedi ženske, ali še pogosteje abstraktni pojem feminizma, postanejo simbol vsega, kar je šlo v svetu narobe. Takšne razlage ne pijejo vode, kaj šele da bi zdržale resno analizo, vendar imajo moč, da množice zapeljejo, saj ponujajo občutek reda tam, kjer sicer vlada zmeda, ter hiter, a lažen občutek moči tam, kjer je bila prej izkušena nemoč.
Shutterstock
A cena takšnih razlag je visoka. Ne le za ženske, ki se znajdejo na drugi strani te projekcije, temveč tudi za same moške, ki v tem procesu izgubijo možnost, da bi svoje izkušnje razumeli v vsej njihovi kompleksnosti, brez potrebe po sovražniku. Sovraštvo, ko enkrat postane okvir razumevanja sveta, se ne ustavi, temveč se širi, poenostavlja in na koncu osiromaši prav tiste, ki se ga oklepajo.
Zato je najtežji in hkrati najnujnejši korak prav ta, da prekinemo tišino, ki tem vzorcem omogoča, da se zdijo neizogibni. Čas je, da začnemo govoriti o tem, kar se dogaja, z jezikom, ki dopušča dvom, kompleksnost in predvsem odgovornost.
Kajti šele ko nekaj poimenujemo, se lahko odločimo, ali bomo to tudi sprejeli ali pa spremenili.
Kako lahko pomagamo mladim?
Če želimo ta krog prekiniti, potrebujemo prostor, kjer lahko mladi fantje razvijejo drugačen odnos do sebe in do drugih. To pomeni, da jim:
omogočimo stik z lastnimi čustvi, brez sramu in brez potrebe, da jih prevedejo v jezo,
ponudimo vzorce moškosti, ki ne temeljijo na dominanci, temveč na odgovornosti in odnosu,
jih učimo kritičnega mišljenja, da znajo prepoznati manipulativne in poenostavljene razlage sveta,
ustvarjamo varne odnose, v katerih ni treba dokazovati vrednosti skozi nadzor ali moč.
Morda ne moremo v celoti nadomestiti vpliva družbe, lahko pa postanemo protiutež. Prostor, kjer kompleksnost ni grožnja, temveč priložnost, in kjer bližina ni šibkost, temveč temelj človeškosti.
Osebni arhiv
Špela Gornik je relacijska, partnerska in spolna terapevtka, ki na ljudi in odnose gleda celostno. Kot poudarja, povezovanje med partnerjema in relacijsko partnersko terapijo predstavlja zgolj vrh ledene gore.
Marsikdo se je spomni tudi kot strokovnjakinje za pare v priljubljeni televizijski oddaji Poroka na prvi pogled, kjer je pomagala mladoporočencem pri premagovanju izzivov in gradnji trdnih temeljev za njihov odnos. Kot partnerska terapevtka na ljudi in odnose gleda celostno, danes pa služi globalni skupnosti z nudenjem spletnih terapij in svetovanj parom ter posameznikom, ki so pripravljeni graditi zavestne, zdrave odnose.
Preberite še
Pri delu se poslužuje tudi t. i. relational fengshuija, ki predstavlja pomoč in podporo pri ozaveščanju in celjenju individualnih, družinskih in kolektivnih travm. Le tako lahko odnosi med moškim in žensko znova postanejo zdravilni.
Osebni arhiv
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
