Ko nehamo partnerja spoznavati, ga začnemo izgubljati
Čustvena bližina in intimnost sta stebra močne in zdrave veze, zato ne preseneča, da ob pomanjkanju teh številni začnejo opažati razpoke v odnosu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Čeprav si morda predstavljamo, da venenje odnosa simbolizirajo drama, prepiri in slaba volja, ni vedno tako. Kot nam je zaupala psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek, v svoji praksi vedno znovi naleti na spoznanje, da se težave začnejo pojavljati takrat, ko partnerja postaneta čustveno odsotna.
"Odnos se neopazno premakne v logistiko, v vprašanja o tem, kdo bo kaj uredil, čustva pa se odlagajo na nek poznejši čas, ki pa nikoli ne pride. Intimnost preprosto umre v coni udobja, ko se partnerja ne ustavita več drug ob drugem," pojasni in pove, da takrat pride do trenutka, ko se partnerja nehata spraševati, kako se drugi zares počuti, saj odgovora nihče več preprosto ne zna sprejeti.
Kot še poudarja, se težave v odnosu najpogosteje prikradejo s tem, da predpostavljamo, da partnerja poznamo. "Ko si rečemo, da vemo, kaj nam bo odgovoril ali da ve, kako se počutimo, si s tem zapremo vrata do resnične intimnosti. Namesto živega bitja začnete gledati le še projekcijo svojih pričakovanj in zamer. Čustvena bližina se ne izgubi v konfliktih, ampak v prezrtih mikro vabilih; ko partner zavzdihne, vi pa ne vprašate, kaj je narobe, ali ko vam nekaj pokaže, vi pa ne dvignete pogleda s telefona. Vsako takšno neodgovorjeno vabilo je nova razpoka v temelju odnosa."
Intimnost nima roka trajanja, ima pa rok uporabe
Najpogostejši razlog, da bližina razpada, pa ni pomanjkanje ljubezni, ampak pomanjkanje čustvene varnosti, pove Chuuya Jezeršek. "V svoji praksi vedno znova opažam, da intimnost najpogosteje ugasne tam, kjer partnerja postaneta vrhunska ekipa za upravljanje vsakdana, hkrati pa popolna tujca na področju čustev.
Težave nastanejo, ko funkcionalnost postane pomembnejša od povezanosti in ko se pogovori o sanjah ter strahovih zamenjajo s seznami opravkov. Takrat se v odnos naseli osamljenost v dvoje. Partnerja se ne nehata truditi, ker jima ne bi bilo mar, ampak ker postane preveč tvegano biti ranljiv," pojasni in doda, da se ji pri delu s klienti vedno znova potrdi to, da težave premagamo z zavedno prekinitvijo avtopilota in pogumom za neprijetne pogovore.
"Premagovanje razdalje se ne začne z velikimi gestami, ampak z odločitvijo, da bomo spet postali učenci svojega partnerja. Zdrava bližina zahteva prostor, kjer poslušanje ni obramba, ampak zanimanje. To je odločitev, da drugega ne nehate čustveno srečevati tudi takrat, ko bi bilo lažje ostati na varni razdalji."
V odnosu se moramo zavedati, da čustvena bližina ni destinacija, kjer varno odložimo prtljago, ampak je nenehen proces odločanja: "Pari pogosto živijo v iluziji, da jih bo začetna zaljubljenost kot vztrajnostna sila peljala skozi desetletja. Kot terapevtka poudarjam, da intimnost nima roka trajanja, ima pa rok uporabe. Vsako jutro se zbudite ob nekom, ki je malce drugačen; ko ga nehate spoznavati, ga začnete izgubljati. Bližino namreč spodkopava vsakdan: utrujenost, starševstvo in rutinske vloge, ki nas prelevijo v logistične robote."
"Čustveno bližino gradimo s prekinjanjem navidezno varne tišine," še svetuje psihoterapevtka, ki pove, da to pomeni vstop v prostor brez scenarija, kjer namesto vprašanj o tem, »Kaj bova jedla?« vprašamo: »Kje si se danes izgubil?«. "Bližina se ustvari vsakič, ko poveste svojo resnično težo, ko poslušate brez obrambe in se po napetosti vrnete k partnerju, namesto da ostanete zaprti. Razdaljo premagamo z odločitvijo, da spet postanemo učenci svojega partnerja. Je pogum, da drugemu dovolimo, da nas najde tam, kjer se še sami skrivamo pred sabo."
Prvi znak je tišina
"Prvi znaki krhanja bližine niso glasni prepiri, ampak tišina, ki postane udobna, in mir, ki je v resnici le apatija. Eden najbolj spregledanih znakov je prav to, da se partnerja nehata prepirati; ne, ker bi bilo vse v redu, ampak ker jima je postalo vseeno ali pa sta preutrujena za čustveno izpostavljanje. Ko ob svoji stiski le še zamahnemo z roko, ker menimo, da tako ali tako ne bo dojel, kaj mu želimo sporočiti, smo čustveno že odšli. Bližina redko izgine z eksplozijo; pogosteje ugasne, ko usahne zanimanje drug za drugega."
Chuuya Jezeršek še poudarja, da bližina ne umre zaradi preveč besed, ampak zaradi tistih neizrečenih, za katere se nam trud zdi prevelik strošek. "V svoji praksi opažam, da je to trenutek, ko partnerja ne vidiš kot živega bitja, ampak kot statičen kos pohištva, ki ima svojo funkcijo, nima pa več tvoje pozornosti. Nasprotnik ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Ko partner postane hkrati tvoj najboljši sostanovalec in tvoj največji tujec, odnos postane le še logistična pogodba, v kateri je srce že zdavnaj dalo odpoved."
Družbena omrežja so zgolj zrežirani vrhunci drugih
Svoje ob tem so seveda naredila tudi družbena omrežja. Psihoterapevtka poudarja, da so nas ta naučila bližino prikazovati, namesto da bi jo živeli. "Ustvarila so iluzijo, da mora biti povezanost stalna, lahkotna in brez napora. Pri tem pa pozabljamo, da svojo surovo realnost primerjamo s pogosto zrežiranimi vrhunci drugih.
Ko na ekranu gledaš ognjemet tujih parov, svojo tišino ob večerji ali umazano posodo hitro razumeš kot znak, da je z tvojim odnosom nekaj narobe. To prinaša le razočaranje in manj prostora za realno, nepopolno, a živo bližino," pove terapevtka, ki verjame, da so zasloni postali tudi beg pred neprijetnostjo.
"Namesto reševanja napetosti oba zbežita v neskončno drsenje po napravah. To je sodobna osamljenost v dvoje: sedita na istem kavču, a vajini duši sta kilometre narazen, vsaka v svojem algoritmu. Veste, prava bližina ni fotogenična. Ne zgodi se takrat, ko se nasmehneš za selfi, ampak ko odložiš telefon in si upaš partnerja pogledati v oči takrat, ko ti gre najbolj na živce. Družbena omrežja so v odnos prinesla občutek, da je nekje drugje vedno nekaj boljšega, medtem ko prava bližina zahteva, da se ustaviš in si prisoten točno tukaj, v vsej tej nepopolnosti."
Kako pa si sam s sabo?
Za konec je pomembno poudariti še, da ne moremo biti zares povezani z drugim, če smo čustveno ločeni od sebe, kar v svoji praksi prav tako pogosto poudarja Chuuya Jezeršek. "Brez stika s svojim notranjim svetom boste od partnerja nenehno zahtevali, da ugiba vaše potrebe ali vas 'popravi', ko se počutite slabo. Čustvena povezava s sabo pomeni, da postanete varen dom za lastna čustva, namesto da pred njimi bežite v delo, telefone ali nenehno prilagajanje drugim," nam še pove za konec in razloži, da lahko to dosežemo le na način, da smo do sebe radikalno iskreni.
Tako se v trenutku napetosti ne smemo spraševati, kaj je 'narobe' s partnerjem, temveč kaj se takrat dogaja z nami in predvsem v nas: "Vprašajmo se, ali čutim strah, osamljenost, morda utrujenost? Povezanost s sabo gradimo takrat, ko nehamo obsojati svoje občutke in jih začnemo le opazovati. Šele ko si priznate svojo najglobjo ranljivost brez sramu, postanete sposobni za resnično intimnost. Ta povezava je sidrna točka, ki vam omogoča, da se v odnosu ne izgubite, ampak da se v njem varno delite."
PREBERITE ŠE:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
