Za božič je izvedel, da ima žena račun na platformi OnlyFans
Psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek je za božič svoj Instagram odprla vprašanju, kaj vam za božič zares ostaja. Odgovori sledilcev so razkrili pravo težo praznikov.
"Praznične luči so ugasnile. Jelke so obležale ob smetnjakih, bleščice smo posesali s preprog, na koledarju pa je že krepko zarezan januar. A če ste mislili, da boste z vstopom v novo leto čudežno 'resetirali' svoje življenje, ste verjetno že ugotovili resnico: januar ne odpušča tistega, kar je december pometel pod preprogo. Januar samo nadaljuje tam, kjer je december pokazal razpoke," opozarja Brigita Chuuya Jezeršek, psihoterapevtka, ki je ravno okrog božiča na svojem Instagram profilu odprla vprašanje, ki je dregnilo v kolektivno rano: "Kaj vam od praznikov zares ostaja?"
Odgovori, ki so se zbrali, pa večinoma niso bili tisti iz reklam. "Bili so surovi, boleči in pretresljivo iskreni. Danes, ko smo globoko v najhladnejšem mesecu leta, ti odgovori odmevajo močneje kot kadarkoli. Ker to, kar se je razkrilo med prazniki, ni izginilo. Samo nima več kulise."
Kaj so ljudje dejansko doživljali med prazniki
Chuuya Jezeršek pove, da se je zbrala zelo jasna slika tega, kako različni in hkrati podobni so bili prazniki za ljudi. Medtem ko so nekateri čutili tisti redek, dragocen mir v srcu in hvaležnost za bližino bližnjih, je bila večina odgovorov prežeta s težo, ki jo v decembru redko upamo izgovoriti na glas. Ljudje so pisali o božičnih dneh, ki so jih doživljali kot prisilo, ne kot praznik. O tem, kako je biti za mizo z ljudmi, ki bi ti morali biti najbližje, pa imaš občutek, da zanje v resnici ne obstajaš. O bolečini, ko te brat ali sestra med prazniki ne izbere. O partnerjih, ki so namesto bližine izbirali vzporedna življenja. O razkritjih, ki so padla brez opozorila: o tem, da je nekdo izvedel, da ima žena račun na spletni prostituciji, o pogovorih, po katerih nič več ni bilo isto. O praznikih, preživetih v strahu, ker se je prvič zares pokazalo, da odnos ali družina stojita na zelo majavih temeljih. In tudi o tistih najtežjih trenutkih, ko so se ljudje sredi prazničnega blišča soočali z izgubo doma ali z nemočnim spremljanjem staranja svojih staršev.
Povečevalno steklo, ki ne laže
In zakaj nam vse to ostaja še danes, sredi januarja? "Ker prazniki niso le 'lep čas'," poudarja psihoterapevtka. "Prazniki so povečevalno steklo. Vse, kar v naših življenjih škripa, v decembru zarjavi. Tista 'zlaganost', ki nam gre vsem po malem na živce, v januarju postane nevzdržna. Ko ugasnejo lučke, namreč ne ostanejo darila, ampak občutek ali smo bili videni ali pa smo bili le statisti v tuji predstavi. In ravno v tem je bistvo. Mir v srcu ni odsotnost teh težav. Mir je tisti globok, včasih trmast občutek, da si na pravem mestu tudi takrat, ko tvoje življenje ni niti približno podobno tistemu z razglednice. Upanje ni nekaj, kar pride v bleščečem papirju; je tisto tiho in živo, kar ostane po razpadu."
Resnica, ki ostane, ko pospravimo okraske
"Januar nam ne dolguje novega začetka. Dolguje nam prostor, kjer ni več treba igrati, da smo v redu. Vse maske, ki smo jih vlekli čez december, so danes pretežke. In prav je tako," še sporoči psihoterapevtka, ki za konec sporoča, da smo preživeli december in preživeli bomo tudi januar.
"Ne zato, ker bi bilo lahko, ampak ker ste že dokazali, da zmorete nositi tudi tisto, česar si niste izbrali. Naj vam tisto, kar vam je od praznikov ostalo v grlu, ne bo v napoto, ampak v nežen opomin: če ste zmogli prehoditi najtežje trenutke takrat, ko bi se morali po pravilih smejati, boste zmogli preživeti tudi vse, kar prinaša sivo januarsko jutro. Brez bleščic in brez filtrov, a končno s svojo lastno močjo."
PREBERITE ŠE:
