Se spomnite Sendi? Dvakrat je bila na Evroviziji, danes počne to
Sandra Klemm, ki jo je slovenska javnost v devetdesetih letih minulega stoletja spoznala kot vročo Sendi, je v zadnjih letih spet bolj opozorila nase.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Reči, da se je Sendi vrnila h glasbi, bi bilo krivično, saj se ji posveča ves čas, le da je vmes zajadrala v bolj džezovske in učiteljske vode. V času globalne pandemije koronavirusa se je nato na pop sceno vrnila z novo pesmijo, teh pa je v letih, ki so sledila, dodala še več. Najnovejšo pesem je poimenovala Ne oziraj se, luč sveta pa je ugledala prav pred kratkim.
Sendi, zagotovo morava govoriti o devetdesetih letih in velikem zanimanju, ki je takrat vladalo zate, a začniva v sedanjosti. Pred kratkim si namreč izdala novo pesem.
Res je, v zadnjih letih sem začela sodelovati s Kevinom Koradinom; on deluje kot producent, pisec glasbe in aranžer, jaz pa prispevam besedila. Pesem Ne oziraj se je v tem obdobju, ko se bolj vračam k elektronskemu popu, že osmi singel, pesem pa govori o medsebojnih odnosih, ko pride do razhajanj v razmišljanju ali pa odnosu nasploh. Takrat je pomembno, da greš naprej in se ne oziraš nazaj, saj gre življenje svojo pot naprej.
V zadnjih letih smo tako na slovenski kot svetovni glasbeni sceni priča velikemu zanimanju za pevce devetdesetih let, v ospredje je močno stopil občutek nostalgije. Čemu ti pripisuješ takšno zanimanje za ta pojav?
Mislim, da to ni nov pojav, to se zgodi pri vsaki generaciji. Vedno se na neki točki v svojem življenju začneš ozirati nazaj, tudi jaz sem na primer imela obdobje, ko mi je bilo zanimivo poslušati glasbo iz poznih sedemdesetih in osemdesetih let. Tudi pri svojih otrocih vidim, da se pojavlja to zanimanje, da poslušaš stvari, ki si jih takrat, ko si odraščal.
Zanimivo mi je bilo, ko so me kar naenkrat začeli vabiti na nastope na zasebnih zabavah. Sprva mi je bilo to čudno, nisem razumela, zakaj bi želeli imeti mene. Potem pa vidiš, da je to glasba njihove mladosti, tistih, ki so takrat odraščali s tem, zdaj pa imajo morda 40, 50 let ... Mislim, da imamo ljudje neko potrebo, da se na tak način oziramo v mladost, čeprav je vsako življenjsko obdobje po svoje zanimivo. Ampak ja, v tistem obdobju smo bili najpogosteje najbolj brezskrbni in glasba tistega obdobja te navadno dobro spominja na to.
Kako pa se sama spominjaš obdobja devetdesetih? Takrat si bila na vrhuncu kariere.
Če sem povsem iskrena, mislim, da se nisem niti zavedala, kaj se dogaja. Tudi zato, ker se je vse začelo dogajati tako hitro. Pesem Nemirna kri me je res izstrelila med zvezde, čeprav sem pela že prej, izdala sem tudi dve kaseti (smeh) ... Ja, takrat so bile še kasete!
Sprva sem ustvarjala s pokojnim Brendijem; on je bil prvi, ki mi je dal priložnost. Moramo se zavedati, da je bilo ustvarjanje glasbe takrat zelo drugačno kot danes. Ni bilo interneta, težko je bilo priti do nekoga, ki je bil v tem poslu. Leta 1993 sem šla prvič tudi na Evrovizijo, ko sem z 1X Bandom nastopila kot spremljevalni vokal in tudi nasploh sem v tistem obdobju veliko snemala kot spremljevalna vokalistka. Nato sem šla na Evrovizijo še enkrat; leta 1998 kot spremljevalna pevka Vilija Resnika.
Potem pa je prišla ta Nemirna kri in sploh nisem mogla verjeti, da je kaj takega mogoče. V lokalnem okolju sem bila precej dobro poznana že pred to pesmijo, potem pa je bilo kar naenkrat ogromno ljudi, ki so me poznali in vse se je res spremenilo čez noč. Zato pravim, da se sploh nisem zavedala, kaj se dogaja. Še zdaj se mi večkrat zgodi, da sem v stiku s kakšnimi starši ali pa učitelji in mi rečejo, da so me poslušali. Šele takrat res dojameš, kakšen 'bum' je to zares bil. Ampak spomnim se, da sem preprosto uživala, meni je bilo super, da sem plačana za tisto, kar sem najraje počela.
Vse to pa se je zgodilo zahvaljujoč Danielu Popoviću, kajne?
Ja, tako je. Žena nekega pevca, ki je prav tako sodeloval z Brendijem, je delovala kot njegova menedžerka in je iskala spremljevalne vokale za sodelovanje z njim v Zagrebu. Ko sem to slišala, sem bila pripravljena iti na konec sveta, Daniel je bil takrat velika zvezda in veliko sem ga poslušala.
Nato sem sprva sodelovala pri teh spremljevalnih vokalih, a nato je prav Daniel postal prelomnica v moji karieri. On me je vpeljal v svet plesne glasbe. Zmenila sva se, da se dobiva v studiu, a je pozabil ključe doma, zato sva prve osnutke posnela kar v avtu, saj je imel kitaro vedno s seboj. Že takoj sem bila navdušena nad melodijami, ki mi jih je zaigral, ne zgolj nad pesmijo, ki je nato postala Nemirna kri, temveč tudi nad drugimi ... V desetih dneh sem imela besedila za vse te pesmi, poklicala sem ga, da sem pripravljena in tako smo naredili projekt, ki so ga spoznali vsi.
Zdi se mi, da se je takrat morda premalo govorilo o tem, da v bistvu besedila za vse svoje pesmi pišeš sama.
Z glasbo se izražam. Od nekdaj govorim, da se človek izraža na različne načine; nekateri pišejo romane, dnevnike, jaz pa sem se od nekdaj izražala prek glasbe. Moja besedila niso bila nikoli izmišljena; navdih sem našla v neki lastni izkušnji, morda v izkušnji ali zgodbi kakšne od prijateljic ... Zdaj v zadnjem obdobju pa so moja besedila tudi malo bolj družbeno kritična.
Sicer me še danes pogosto vprašajo, kako pišem besedila na obstoječo glasbo ... Najprej se lotim zlogov, da vidim, kaj paše, nisem pa čisto vedno v rimah. Ko si mlajši, se ti zdi, da se mora vse nujno rimati, ampak zdaj se mi zdi pomembnejše, da poveš zgodbo tako, kot jo čutiš.
Moram pa poudariti, da imam tudi nekaj pesmi, za katere je besedila napisal kdo drug. Navadno sem jih sprejela, ker sem jih začutila, se je pa nekoč zgodilo, da sem šla na Orion s pesmijo, ki jo je napisal Vojko Sfiligoj. Pesem je super, vse smo tudi odlično posneli, a jaz se v tem besedilu sploh nisem našla in je potem niti nisem več izvajala, ker to preprosto nisem bila jaz.
Dvakrat si bila na Evroviziji, a nikoli na Emi. Kako to, si na Evroviziji nisi nikoli želela nastopiti v ospredju?
Ne vem. Evrovizija je bila v tistem obdobju precej drugačna. Veliko je bilo balad, tudi Slovenci smo na Evrovizijo večinoma pošiljali balade, hitrejše pesmi so se začele pojavljati šele po letu 2000. Jaz pa sem večinoma delala plesno glasbo in je takrat nisem povezala z Evrovizijo.
Ko so se začele pojavljati te hitrejše pesmi, npr. z Nušo Derenda in Sestrami, pa sem jaz ravno korenito spreminjala svoje življenje; poročila sem se, šla sem v džez, začela sem poučevati in začela sem se dodatno izobraževati. Nato so prišli še otroci in potem si vpleten v družino in o takšnih stvareh sploh ne razmišljaš. Zdaj pa tudi ne morem reči, da imam željo, da bi šla, naj mladi ustvarjajo in delajo takšne stvari.
Vemo, da nas letos na Evroviziji zaradi Izraela ne bo. Kaj menita o tem, sem v intervjuju že vprašal Leo Sirk in Raiven, ki sta nas v preteklih letih zastopali, ampak vprašam tudi tebe. Kaj meniš ti o tej odločitvi, da Evrovizijo bojkotiramo zaradi prisotnosti Izraela?
Všeč mi je, da stojimo za svojimi besedami, da če smo rekli, da ne bomo šli, res ne gremo, a po drugi strani mi je žal. Bolj smiseln se bi mi zdel bojkot že v lanskem letu, ko je bilo dogajanje okrog Izraela še bolj izrazito. Moti me tudi to, da so dvojna merila; Rusija ne sodeluje, Izrael pa ne. Pa da ne bo pomote, ne želim si, da bi Rusija lahko sodelovala in ne želim se politično vmešavati, a to so stvari, zaradi katerih je Evrovizija pri meni zdaj pustila grenak priokus. Če so pravila, naj bodo enaka za vse.
Kako pa se spominjaš te izkušnje, ko si bila na Evroviziji del prve delegacije, ki je zastopala samostojno Slovenijo?
To je bilo pa zelo lepo obdobje. Imeli smo srečo, da je bil takrat z nami celo Jože Privšek in v tem obdobju je na odru deloval še orkester. To je bilo nepozabno doživetje, takrat je šlo res za promocijo države. Saj politika je bila vedno prisotna, a vseeno je bila takrat v ospredju glasba.
Kaj pa načrtuješ za prihodnost? Bom vprašal tako: koliko je zdaj še nemirna tvoja kri?
Mislim, da se počasi spet zbuja (smeh). Zdaj sem ugotovila, da so se časi res spremenili. V preteklosti se mi je zdelo, da sem že vse povedala. Slovenija je majhen trg in konstantno moraš delati, ves čas moraš vlagati in v nekem trenutku mi je bilo vsega malo dovolj. Potem sem odkrila poučevanje, prišli so otroci in ta nemirna kri se je umirila. Leta 2009 sem sicer izdala eno zgoščenko kot Sendi; spomnim se, da sem jo takrat nameravala izdati pod imenom Sandra Klemm, ampak mi je Miki Šarac rekel: "Oprosti, ampak ljudje nimajo pojma, kdo je Sandra Klemm!" In to je res, v džezovskih krogih vedo, tako širše pa morda res ne (smeh).
No, ta zgoščenka je imela spet malo drugačen zvok in spomnim se, da sem ga podarila vzgojiteljici otrok, ki je bila nekoč moja oboževalka, ampak mi je po poslušanju rekla: "Oprostite, ampak tole ni pa več Sendi!" To je bil zame nek znak, da se bom morala res odločiti, kaj delam in v katero smer želim iti.
Ko sem govoril z Raiven, mi je rekla, da je opazila pretirano zaprtost slovenskega občinstva, predvsem v smislu, da te zelo hitro popredalčkajo, v katero zvrst spadaš in potem težko sprejmejo kaj drugega.
Res je, s tem imamo težave. Z menoj je močno ostala izkušnja, ko sem v devetdesetih letih s precej drugačno pesmijo nastopila na Slovenski popevki. Bila je bolj bluzovska, tudi zapela sem jo precej drugače, kot sem pela sicer. Na eni strani sem dobila čudovite pohvale, spomnim se, kako me je takrat pohvalila Miša Molk in sem ob njenih besedah kar rasla. Potem pa sem slišala eno izmed glasbenih kolegic, ki je ne bom imenovala, in je rekla nekaj v smislu, da kaj se zdaj grem neko resno muziko, da naj še naprej migam z ritko in to je to. Pa ne gre za zamero, bolj je to neka srčna bolečina, ki mi je ostala.
In s takšnimi komentarji sem se soočala tudi, ko sem začela z džezom. Šla sem na konzervatorij, kjer so bili vsi od mene precej mlajši. Jaz pa sem se tam pripeljala s sponzorskim avtom, vsi so me poznali kot neko pop pevko in sem morala precej spustiti svoj ego. Ampak res sem se želela naučiti in delati na sebi.
No, vseeno ni zanemarljivo dejstvo, morda marsikdo danes tega ne ve, ampak v tistem obdobju si v Sloveniji veljala za pravo seks bombo.
Res je. Ampak jaz se tega šele zdaj zavedam in v teh letih tudi drugače gledam na to, kot sem takrat. Sebe sem nekako ves čas definirala predvsem kot glasbenico, ki rada ustvarja, ne zgolj kot izvajalko. Jaz pa sem se takrat želela predvsem dokazovati. Mislim, da imamo vsi to potrebo po dokazovanju, da pokažemo, česa smo zmožni.
Še zdaj z veseljem zapojem Nemirno kri, v čast mi je, da jo ljudje še vedno želijo slišati v živo, a obenem sem zrasla in vedno sem stremela k umetnosti in na nek način tisto obdobje prerasla. Vedno sem želela še več, ne zgolj zabave.
Dandanes pogosto vidimo tudi svetovne glasbenike, ki po več letih na novo posnamejo svoje slavne pesmi; odličen primer tega je bila v zadnjih letih Taylor Swift. Lahko morda pričakujemo novo verzijo Nemirne krvi?
O tem sem že večkrat razmišljala, enkrat sem izvedla tudi džez verzijo v enem izmed klubov v Ljubljani in je bil dober odziv. Ta ideja živi, tako da puščam odprta vrata. Morda bo res dočakala prenovo; lani bi bila odlična priložnost, ko je imela pesem 30 let, a to smo malo zamudili. Kdo ve, mogoče pa pride tudi do tega.
