Mirna Reynolds: Prepozno sem ugotovila, da si uničujem kariero in podobo
Mirna Reynolds je pred dnevi presenetila z novo verzijo priljubljene pesmi Zdravnik, ki jo je sprva izdala pred 20 leti.
Mirna Reynolds, ki jo je širna Slovenija spoznala pred tridesetimi leti, ko je še kot najstnica postala članica priljubljene skupine Foxy Teens, si življenja brez glasbe ne predstavlja. Tako ne preseneča, da je z ustvarjanjem glasbe nadaljevala tudi po odhodu iz skupine, več njenih hitov pa smo si peli vsi. Kdo bi lahko pozabil na Muco, Kavboja in Zdravnika, s katerim je prvič navdušila pred 20 leti, pred dnevi pa ga je s pomočjo Domna Kumra preoblekla v sodobno, bolj plesno preobleko. Pred pogovorom sva se z Mirno dogovorila, da se tikava.
Mirna, če začneva v sedanjosti. Po dvajsetih letih si izdala priredbo slavnega Zdravnika. Zakaj si se odločila za ta korak?
Domen Kumer me je že ob deseti obletnici te pesmi prepričeval, da naj to storim, zdaj, ko od izdaje pesmi mineva 20 let, pa me je končno prepričal. Ob tem sem k sodelovanju povabila še njega, saj se mi zdi, da je ta pesem toliko njegova kot moja. Obdobja, v katerem je nastala, se spominjam z veliko naklonjenostjo, res imam krasne spomine. To je bilo obdobje, ko smo ustvarjali novo glasbo, sodelovali smo še s Stefaniem, in v nekem trenutku se nam je noro odprlo. Postali smo tudi prijatelji, pisali glasbo za druge izvajalce ... Seveda so bili vzponi in padci, a na koncu se spominjaš lepih stvari. Ta nostalgija pa se mi zdi, da je zdaj res 'in', zato sem rekla, da zakaj pa ne. Predstavljam si, da to novo verzijo Zdravnika vrtijo v klubih za tiste, ki so mladi zdaj, pa tudi za tiste, ki so odraščali takrat. Ko gledam druge slovenske izvajalce, vse te, ki so vključeni v projekt Popstars, se mi zdi, da ljudje hočejo to nostalgijo.
V nostalgijo zagotovo spada tudi zgodba skupine Foxy Teens. Letos mineva 30 let od ustanovitve.
Res je in lahko ti že zdaj povem, da tudi me pripravljamo nekaj, s čimer bomo obeležile ta jubilej. Če sem iskrena, še ne vemo kaj, kajti sestanka še nismo imele, a čutimo, da želimo nekaj narediti ... Ali bo šlo za enkraten dogodek ali za kaj daljšega, ne vem niti sama, ker je res še vse v povojih, a nekaj zagotovo bo.
Kako pa se sicer sama spominjaš tega obdobja, ki si ga preživela v skupini Foxy Teens? Bila si še najstnica, ko se je vsa ta evforija dogajala.
Začele smo leta 1996, glavni preboj se je pa zgodil leta 1999, ko smo na Slovenski popevki zmagale s pesmijo Naj pada zdaj dež. Rekla bi, da je bilo to eno najlepših obdobij mojega življenja. Veš, kako otroci govorijo, kaj želijo biti, ko bodo veliki ... pa zdravniki, astronavti, policaji, ne vem, kaj še vse ... Jaz sem vedno želela biti pevka. Povsem sem bila navdušena nad Hajdi, imela sem vse njene kasete in tudi sama sem hotela tako nastopati.
In potem se je to zares zgodilo! Jaz in Tanja Žagar sva bili v skupini ves čas prvotne zasedbe, kar je pomenilo, da sva imeli precej drugačno otroštvo in mladost od najinih vrstnikov, a tega ne bi zamenjala za nič. Kot sem rekla že prej, se na koncu spomniš lepih stvari, čeprav je bilo zagotovo večkrat tudi naporno; tako fizično kot psihično. Ampak jaz sem za to živela, petje mi ni bil hobi ali pa nekaj, kar pač moram početi. Ne, to sem bila jaz, zato mi ni bilo nikoli težko na noben nastop, ni mi bilo težko, ko smo cele poletne počitnice nastopale in nismo imele časa, da bi šle na morje. Kakšno morje!
Ko zdaj pomislim za nazaj, je morda smešno ali pa celo noro, saj sem bila v bistvu otrok, ki je delal. A res je tudi to, da sem zaslužila precej več kot marsikateri odrasli.
20 let mineva od razhoda skupine Foxy Teens, v kakšnem odnosu sta s Tanjo Žagar zdaj?
Vsake toliko se slišiva. Ne druživa se redno, ne slišiva se vsak dan, a vseeno ostaja med nama neka posebna vez. Ko si toliko časa preživel z nekom in skupaj doživel tako posebno izkušnjo, kot je bila zgodba Foxy Teens, ne more biti drugače, kot da se splete posebna vez; skoraj kot družina. In čeprav se ne slišiva redno, se slišiva vedno, ko se nama zgodijo težke stvari, npr. smrt njene mame in potem smrt moje mame ... Vedno sva prvi, ki se pokličeva, ko pride do nekih velikih trenutkov v najinih življenjih.
Kot sem omenila prej, pa se bomo zdaj v kratkem po dolgem času skupaj spet dobile vse, česar se prav tako zelo veselim.
In potem je prišlo tisto obdobje vmes: ko je bilo konec zgodbe s Foxy Teens in preden si nepričakovano postala mama. Kako se spominjaš tega obdobja; to je tudi obdobje, ko si nanizala svoje hite, kot je npr. Zdravnik.
Šele ko se je zgodba s Foxy Teens končala, sem zares ugotovila, koliko mi je to pomenilo. In čez noč tega ni bilo več, zdelo se mi je, kot da sem izgubila celotno identiteto, kot da mi manjka roka, noga, pol srca ...
In potem se je zgodil Zdravnik, a hkrati se je takrat v Sloveniji zgodilo še nekaj: vzpon rumenih medijev. In jaz sem bila ves čas na naslovnicah teh revij, a na teh naslovnicah si se pojavil, če si pretiraval, če si bil pripravljen delati kozlarije. No, in jaz sem s tem zelo pretiravala. Potrebovala sem to pozornost, bala sem se, da bo vse izginilo, na tak način pa si v tistem času pozornost z lahkoto dobil. A ob tem sem prepozno ugotovila, da si s tem uničujem kariero in imidž, to sem ugotovila šele, ko so mi začeli odpadati nastopi. Ljudje so si tako ustvarili neko sliko o meni in to je bil eden izmed razlogov, zakaj sem v glasbi večkrat vrgla puško v koruzo in izginila s scene.
A glasbo sem kljub temu imela vedno v srcu, zato sem vsake toliko prišla nazaj in spet poskusila, hkrati pa sem avtorsko sodelovala z drugimi, delala sem na radiu, pisala za časopise ... Kljub vsemu sem bila ves čas nekako prisotna v medijih.
Kaj vse se je takrat dogajalo?
Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdi, da se mi je v tistem obdobju končno 'odpeljalo', ker se mi v najstniških letih ni; kot sem rekla, sem takrat delala in nisem imela časa za žure in druženje. Takrat pa sem potem nadoknadila vse za nazaj.
Ena izmed stvari, ki sem jih v tem obdobju odkrila, so bila potovanja. Predvsem me je navdušila Azija, zato sem šla za eno leto z nahrbtnikom po več azijskih državah, obiskala sem Tajsko, Malezijo, Bali, leto in pol sem celo živela v Kambodži ... Zaljubila sem se v Azijo, ker sem tam čutila neko svobodo. Zato sem tudi sprejela odločitev in se za nekaj časa tja preselila; čeprav sem se vrnila, ker sem ugotovila, da je življenje tam precej drugačno, ko tam živiš in nisi zgolj turist, sem vesela, da sem šla, sicer bi se vse življenje spraševala, kaj in kako bi bilo, če bi si upala.
Zdaj si mama najstnika, kako pa te je celotna izkušnja materinstva spremenila?
Moj sin ima zdaj 12 let in kar lahko najprej rečem, je to, da se mi zdi, da je to generacijo puberteta začela metati veliko prej kot nas (smeh). Sicer pa se ti kot staršu prioritete močno spremenijo. Meni je bilo to, da sem postala mama, kar šok; ljudje ti lahko razlagajo, kar hočejo, a dokler sam ne izkusiš tega, ne moreš vedeti, kaj govorijo.
Kako si se torej sprva s tem soočala?
Šok mi je bil zato, ker mi je bila tik pred nosečnostjo glavna prioriteta svoboda. In prav svoboda je tista, od katere se najprej posloviš, ko dobiš otroka. Tako da sem se morala nekako znajti, se vživeti v to vlogo, še posebej, ker sva že od začetka sama. Zdaj lahko iskreno povem, da si ne bi želela ničesar drugače in če dobro pomislim, mi je sin na nek način rešil življenje.
Kdo ve, kje bi bila, če bi nadaljevala z neprestanimi zabavami, ali bi se umirila ali ne. Vse je za nekaj dobro in ko sem zanosila, sem začutila, da želim tega otroka obdržati. Najraje ga imam na svetu in zdaj vem, kaj pomeni brezpogojna ljubezen in hvaležna sem, da sem jo lahko doživela.
A kljub temu moram priznati, da je seveda tudi naporno, konec koncev si odgovoren za nekoga, še posebej če si v tem sam. Sama sem odraščala v zelo disfunkcionalni družini, zaradi česar sem skozi leta veliko delala na sebi, posledično pa sem bila tudi precej panična, da ne bom sama delala napak z njim. Ni lahko biti starš, če želiš vzgojiti otroke, ki bodo imeli sami sebe radi, bili samozavestni in se v svetu počutili varno. Jaz tega v otroštvu nisem imela, zato se še toliko bolj trudim, da bi moj sin to imel, da se bo naučil prave stvari.
Za konec poglejva še v prihodnost. Zdravnik je izšel, pripravljaš morda še kaj novega?
Absolutno, Zdravnik je bil samo začetek. Mislim, da sem pripravljena: fizično in psihično. Čeprav sem se v preteklosti soočala s psihičnimi težavami, sem te predelala, zdaj pa čutim, da sem pripravljena in še vedno glasbo čutim v srcu. Pripravljam tudi nove pesmi, ne bomo ponavljali zgolj starih.
