Lee Sirk že nekaj časa ni na velikih odrih, danes počne to
Leo Sirk vsi poznamo kot pevko brez dlake na jeziku, v zadnjih letih pa se o njej sliši le malo. To je namensko, priznava, a kljub temu ne počiva.
Dvajset let bo minilo letos, odkar je Leo Sirk spoznala širna Slovenija, a danes 36-letna pevka je v glasbo vpeta že vse življenje. Še pred nastopom na Bitki talentov je že študirala flavto na glasbenem konservatoriju v Ženevi, pred petnajstimi leti pa je sprejela odločitev, da odpre tudi svoj zavod za glasbeno izobraževanje. Začela je zgolj s poletnimi šolami, a se vse bolj uveljavljala tudi na tem področju.
"Nikoli nisem imela namena, da bi ta stvar eksplodirala, a zelo pomembno se mi je zdelo, da mora imeti oseba, ki si želi ukvarjati z glasbo, ob sebi nekoga, ki ne bo zgolj učil podatkov, temveč bo znal usmerjati in podajati konkretne napotke, ki te silijo v razmišljanje," nam pove.
Ko se je vrnila iz Švice in si v domači Sloveniji ustvarila družino, pa je ugotovila, da je prav glasbeno poučevanje tisti, ki jo najbolj izpolnjuje in v katerem se v svoji prihodnosti najbolj vidi. "Tako sem naredila še vsa dodatna šolanja in izobraževanja, ljudje okrog mene pa so bili seveda šokirani; toliko let sem posvetila učenju flavte, zdaj pa sem želela učiti petje," se v smehu začetkov spominja Lea.
A kot smo od nje vajeni, je sledila svojemu srcu in občutku. "Izziva nisem videla v neki redni službi, kjer bi poučevala od osmih zjutraj do treh popoldne in nato šla domov, zvečer pa imela še nastope. Želela sem sama najti mlade talente in jih izuriti," je povedala.
Skozi leta je tako delala s številnimi mladimi in tudi mladimi po srcu. "Bili so zelo nadarjeni in tudi nenadarjeni. Pa takšni iz težavnih družin, ki smo jim pomagali, da se odprejo preko umetnosti," se še spominja Lea, ki je skozi leta na Obali v sklopu svojega zavoda zgradila pravo skupnost.
Danes je tja namreč vpisanih več kot 400 glasbenikov, redno jih vsak teden na ure prihaja okrog sto. Poleg nje danes z njo deluje še šest učiteljev, a ob tem poudarja, da niso bistva nikoli videli v nabiranju številk, zaradi česar možnost vpisa na vse dejavnosti tudi omejujejo. Kot poudarja, se je namreč treba vsakemu učencu popolnoma posvetiti, verjame pa, da imajo učitelji svoje učence iskreno radi: "Moja vizija je, da se z vsakim ukvarjamo individualno, ker smo si ljudje med seboj tako različni, da ne moreš najti nekega sistema, ki bi deloval pri vseh."
V zadnjih letih, še posebej pa od globalne pandemije koronavirusa, pogosto poslušamo, kako so se mlajše generacije spremenile, pogoste so tudi kritike na njihov račun. Lea priznava, da sicer v sklopu zavoda s takšnimi odkloni ni kaj pogosto soočena, saj delujejo prav v smeri, da se otrok pri njih umiri in odpre, priznava pa, da kot mama šoloobveznih otrok pogosto vidi čudno obliko izražanja: "Ampak to čudno obliko smo ustvarili mi, starši, in sam sistem. Jaz načeloma ne krivim teh otrok, zdi se mi, da se premalo ukvarjamo s tem, kaj si želijo delati. Verjamem, da ne moreš biti žalosten ali slabe volje, če delaš nekaj, kar te veseli in morda temu ne dajemo dovolj pozornosti. Druga težava pa je v tem, da so preobremenjeni. Čedalje več otrok je z motnjami v fokusu, a zdi se mi, da je bilo tako tudi včasih, ko smo bili mi mlajši. A takrat ni bilo vseh teh diagnoz, kot so danes, temveč so te preprosto označili za čudaka. Mislim, da bi bilo treba predvsem več časa in energije dati v to, v čem je vsak otrok dober in ga usmeriti v to."
Na prvem mestu še vedno mama
Lea je danes mamica treh otrok; Ael ima že 13 let, Sia bo kmalu postala najstnica, mali Tai pa je pred kratkim dopolnil štiri leta. Kot priznava, tudi pri njih opaža umetniški talent: "Hčerki, ki sta starejši, sta z menoj doživeli že toliko odrov, da me to sploh ne preseneča. Ael sicer lepo poje, a se je našla predvsem v plesu in si želim, da bi tudi v tem ostala tako zbrana, kot je bila do zdaj, ker ji gre res dobro. Sia sicer igra klavir, a je predvsem gimnastičarka, Tai pa že zaenkrat kaže veliko znakov za to. Ima res močan občutek za ritem, a ta občutek lahko vodi tudi v ples, tako da jih res prepuščam. Nikoli jih nisem želela sama učiti, saj si ne predstavljam, da bi učila lastne otroke. Zdi se mi, da bi nanje nezavedno prenašala neke druge frustracije ali ambicije."
Od odrov do zatišja: "Prišlo je do velikega medijskega zloma"
Letos pa mineva 20 let, odkar je Leo Sirk v Bitki talentov spoznala širna Slovenija. Spomnimo, da je v tem času izdala več albumov, zmagala na vidnejših slovenskih glasbenih festivalih in med drugim leta 2018 Slovenijo zastopala tudi na Evroviziji, kjer se je uvrstila v finalni večer in na koncu osvojila 22. mesto od 43 sodelujočih držav.
V zadnjih letih pa je na odrih nismo videli pogosto in zdaj priznava, da je vse od pandemije koronavirusa ugotovila, da ji je všeč biti v miru. "Prej sploh nisem poznala tega občutka, ves čas se je nekaj intenzivnega dogajalo. Še tik pred začetkom pandemije sem zaključila svojo turnejo Po svoje, v sklopu katere sem nastopila v okrog 40 kulturnih domovih, kar smo vse delali v lastni organizaciji, poleg tega pa je bilo po Evroviziji še ogromno drugih nastopov in pojavljanj, tudi v tujini."
A tudi Evrovizija je bila točka preloma, priznava. "Doživela sem to maso, ki ti jo Evrovizija ponudi, a hkrati tudi stres in neprestano igro. Ne želim kritizirati, v tem sem takrat uživala, bilo mi je pisano na kožo, a šele potem sem ugotovila, da sem od vsega že popolnoma izčrpana. Ne pozabimo, da sem poleg vsega tega imela doma še otroka. A takrat mi ni bilo nič težko, res sem imela rada to evrovizijsko skupnost, zaradi česar mi ni bilo nič težko."
Lea brez dlake na jeziku spomni tudi na komentarje, ki jih je tisti, ki Slovenijo predstavlja na Evroviziji, v domačem okolju pogosto podvržen. "Hitro se pojavijo kritike, da vsi predstavniki po nastopu na Evroviziji izginejo. A vse to ni lahko. Praktično vse leto lahko uživaš v veliki in brezplačni promociji; kličejo te od vsepovsod, na voljo so ti intervjuji in hitro zrasteš do neke visoke točke, ki pa jo moraš potem vzdrževati in obdržati. A za razliko od večjih držav nek slovenski izvajalec za sabo nima velikega menedžmenta, ki mu bo vse to urejal in pripravljal, temveč si tudi za to bolj kot ne sam. Zelo sem hvaležna, da sem se uvrstila v finale, ker se moraš sicer soočiti še s temi komentarji, a v vsakem primeru je potem, ko je Evrovizije konec, konec vsega. Ja, mogoče je tvoje ime bolj znano, a meni to nikoli ni bilo pomembno," še priznava Lea, ki se je le nekaj mesecev po Evroviziji podala še na festival Melodije morja in sonca, kjer je prav tako zmagala.
Prav v času pandemije je tako Lea, kot priznava, prišla do številnih sprememb. "Potem pa je kar naenkrat prišlo še do velikega medijskega zloma, ko je vse zanimalo samo še moje zasebno življenje, glasba pa je bila odrinjena na stran. In potem sem začela razmišljati o vseh iskrenih intervjujih, ki sem jih dala, vse, kar sem delila zaradi svoje iskrene ljubezni do glasbe in kako je bilo vse to v medijih izkoriščeno. Šele takrat sem razumela, kako te stvari funkcionirajo in vse skupaj se mi je zelo zamerilo. Sicer sem v tistem obdobju napisala veliko glasbe, a je nisem šla nikoli posnet."
Kljub vsemu pa bo 20 let kariere vendarle obeležila. "Nastopala sem kljub temu ves čas, če ne drugače, sem delala zasebne nastope. Tako da sem ostala v tem stiku in tudi nekaj pesmi sem vmes ustvarila ... Ampak vse zelo zavestno, ta preboj se je zgodil prav zaradi te tišine, ki mi je dala zagon. Zdaj pa so me ljudje začeli opominjati, da kaj se dogaja, pa še posebej letos s to obletnico, zato sem rekla, da mogoče pa res kaj naredim. A dejstvo je, da sem v tem obdobju kot pevka res doživela vse, kar se pri nas da doživeti. Ja, lahko bi si za cilj postavila še nastop v Stožicah, kot si nekateri, a v tem ne vidim pravega namena. Morda če bi bila Stožice odskočna deska za nekaj večjega, a po tem res nimam želje. Predvsem si želim okrog sebe imeti dobro ekipo in z njimi ustvarjati dobro glasbo; pa četudi je ta glasba za nekoga drugega. Dejstvo je, da v Sloveniji iz vsega izhajaš sam in s svojimi lastnimi financami in na neki točki se vprašaš, ali ima to sploh smisel."
Odločitev Slovenije nad bojkotom Evrovizije obžaluje
Lea ni nikoli skrivala, da je v celotnem projektu Evrovizije uživala in priznava, da bo kljub letošnjemu bojkotu Slovenije festival sigurno spremljala. "Če ne zaradi drugega, že zato, ker imam še vedno veliko stikov s številnimi ekipami in delegacijami, ki se niso zamenjale, in vsako leto smo na zvezi."
Ob tem priznava, da jo je odločitev Slovenije, da na Evroviziji ne nastopi, močno razžalostila: "Bodimo iskreni, Izrael je bil vedno prisoten in stvari, ki se jim očitajo, se dogajajo že dlje časa. Razumela bi, če bi se za bojkot odločilo največjih pet držav, a če tekmuje Slovenija ali ne, je njim popolnoma vseeno. Mislim, da smo z namenom, da prihranimo nekaj deset tisoč evrov, zdaj izpadli še iz zadnjega dogodka, ki so ga slovenski glasbeniki imeli na voljo, da se predstavijo širšemu občinstvu."
Uresničuje še ene sanje
Lea je bila že v otroških letih plesalka latinskoameriških plesov, v zadnjem letu pa si je uresničila še ene sanje in zdaj se tudi sama ponovno uči; odločila se je namreč za trening hip hipa. "To mi je res noro, ker se mi zdi, da s tem uresničujem še ene svoje sanje. Vedno sem si želela sodelovati v šovu Zvezde plešejo, kamor so me povabili, da pojem v bandu, a jaz sem želela plesati (smeh). Želim si, da bi se spet zgodila neka kemija v slovenskem glasbenem prostoru in da bi se vrnili v obdobje, ko so glasbeniki vsak konec tedna nekje nastopali. Zdaj pa je samo skrolanje po telefonu."
