Pred desetimi leti ni slutila, da jo bo nekoč poznala vsa Slovenija
Letos za Raiven mineva 10 let od njenega prvega nastopa na Emi, obenem bo v kratkem na rojstnodnevni torti upihnila 30 svečk. A vse to je šele začetek, obljublja pevka.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Ravno danes mineva točno 10 let, odkar je Sara Briški Cirman pod umetniškim imenom Raiven kot meteor udarila na slovensko glasbeno sceno in na Emi 2016 s pesmijo Črno bel navdušila tako slovensko kot evropsko občinstvo. Čeprav je pristala na drugem mestu, je že takrat začela nabirati oboževalce, katerih število se je z leti le še povečevalo. To pa ne preseneča tudi zato, ker je Raiven dejansko umetnica mnogih talentov.
Raiven, vem, da si z glasbeno kariero začela že kakšno leto pred tisto usodno Emo, a zdi se mi, da je bila tista Ema res prelomnica, ko te je spoznala vsa Slovenija. Zdaj je mimo deset let, kaj občutiš, ko zdaj pogledaš nazaj na to obdobje?
Ufff ... Zdi se mi, da je bilo to obdobje paket vseh možnih izkušenj, vrhunec vsega pa je bil zagotovo nastop na Evroviziji. Stvari so se dogajale pred tem in po tem, a kot vrhunec bi zagotovo izpostavila Evrovizijo. Zdaj pa imam občutek, da sem pripravljena na nekaj novega in da je pred mano začetek novega glasbenega poglavja. To sem dejansko začela čutiti prav letos.
Moram pa priznati, da je bilo vse skupaj tudi naporno (smeh). Če bi mi kdo pred desetimi leti, ko sem šla prvič na Emo, povedal, kako zares deluje slovenska glasbena scena, bi ... No, najbrž ne bi naredila nič drugače, ker takšna sem, mu pa ne bi verjela. Ker sem res vse to dojemala precej utopično, kot da sem živela v pravljici. Zdaj sem veliko bolj na trdnih tleh.
Kaj pa te je najbolj presenetilo?
Presenetila me je zaprtost slovenskega občinstva. Ne vseh, da ne bo pomote, a večine, ki je navajena na ta klasični pop, vse ostalo, kar je malo izven tega, pa je takoj označeno za alternativno. To me je presenetilo, ker sama že tako krmarim med številnimi žanri; ne le kot izvajalka, tudi v zasebnem življenju. En dan poslušam opero, drugi dan trap, tretji dan simfonični metal, potem pa pop, meni je to povsem normalno. Ampak drugim očitno ni (smeh).
Že od samega začetka si si zaradi tiste prve Eme zagotovila krog oboževalcev tudi v tujini. Pri njih torej najbrž opažaš večjo odprtost do različnih žanrov?
Mislim, da je to specifika evrovizijskega občinstva, da so že v osnovi navajeni na številne žanre, hkrati pa so tudi precej bolj sprejemajoči. Po drugi strani je lahko to že dvorezen meč, ker moraš včasih narediti kak eksces, da si sploh zanimiv (smeh). Ampak ja, v tujini je zagotovo drugače; že ko greš čez te balkanske države, je situacija precej drugačna.
Ravno v teh dneh bi morala tradicionalno potekati Ema, a kot vemo, je letos ne bo ... Kako ti komentiraš odločitev nacionalne televizije, da Evrovizijo bojkotiramo?
Po eni strani se mi zdi ta odločitev pravilna, ker je res že katastrofalno, kar se glede Izraela dogaja na Evroviziji. To je moje povsem osebno mnenje in žal mi je, da čeprav sem že takrat, ko sem sama nastopala, jasno povedala, da sem proti kakršnemkoli nasilju, da nisem tega še bolj poudarila.
A hkrati je to, da Slovenija ne gre na Evrovizijo, velika škoda za slovenske glasbenike, še posebej za ustvarjalce pop glasbe, ker je bila Ema še edini oder, kjer si lahko zares predstavil novo pesem. Včasih so me spraševali, zakaj grem tolikokrat na Emo ... Kam drugam pa naj v Sloveniji gre glasbenik, ko želi predstaviti novo pesem? Saj je še nekaj festivalov, nekateri so že zamrli, a če si želel priti tudi v tujino, je bila to zagotovo edina možnost in še te zdaj ni več.
Verjamem pa, da bo sčasoma prišla Ema nazaj, tudi zaradi gledalcev, ki jim je bila vedno zanimiva. A s stališčem nacionalne televizije, zakaj so se odločili za bojkot, se zagotovo strinjam.
Velik del tega desetletja, ki je za tabo, je bil namenjen tudi operi, izšolala si se tudi na tem področju. Kaj se zdaj dogaja na tem področju?
Junija in konec leta bom pela v ljubljanski operi, v Švico grem postavljat eno večjo opero, tako da sem kar aktivna na tem klasičnem področju. Zelo se vidim tudi v prepletu klasične glasbe z drugimi žanri. Zdaj, ko bom kmalu 30, se mi res zdi, da določene stvari preraščam, da ne čutim več potrebe, da se ukvarjam z videospoti, vizualno podobo, stiki z javnostjo in marketingom, ampak želim samo peti!
In ko pridem v opero, se moram skoncentrirati prav in samo na to, da dobro odpojem, ni pa mi treba razmišljati še na milijon drugih stvari. Ugotovila sem, da mi te druge stvari jemljejo ogromno energije.
Kakšni žanri torej še sledijo, kakšne so ambicije za prihodnost?
V bistvu sem ravno v teh dneh odpovedala nek večji dogodek in projekt, ki sem si ga sicer res želela delati, a sem se odločila, da zdaj, ko bom 30, res ne bom šla več z glavo skozi zid in na silo delala neke stvari, za katere mi vesolje jasno sporoča, naj jih ne delam. In zdaj se mi zdi, da mi je končno ostalo dovolj časa, da se vržem v nek projekt, ki meša več žanrov in je zastavljen tako, da se lahko res samo ukvarjam s petjem. A več o tem bom povedala kmalu.
Večkrat si že omenila to, da boš prav kmalu dopolnila 30 let. Kako pa se 'spopadaš' s tem?
Trenutno se ukvarjam z introspekcijo, razmišljam, ali sem si pri dvajsetih predstavljala, da bo moje življenje pri tridesetih izgledalo tako, kot izgleda. Ampak predvsem pa čutim, da sem res odrasla – in to je prvič, da se tako počutim. Odraslo, da nisem neka punčka. To je zanimivo, ker sem se že od nekdaj počutila starejšo, kot sem, in tudi želela in pričakovala sem, da se ljudje do mene obnašajo, kot da sem starejša.
V tem svetu glasbe se mi je vedno zdelo, da me dojemajo kot neko 'tamalo' (smeh). V zadnjem obdobju pa opažam, da me res končno jemljejo tako, kot se sama že ves čas počutim: torej da sem starejša in da me ne vidijo kot punčko, temveč žensko.
Kakšni pa so načrti za zasebno življenje; zaročena si na primer že kar nekaj let?
Joj, ja (smeh). Ampak vsakič, ko se z Rokom začenjava pogovarjati o poroki, nama je vedno znova nesmiselno, da ogromno denarja zapraviva za zabavo, da se bodo drugi najedli. Ne vem, midva praviva, da se bova šla poročit nekam v tujino, na Japonsko ali Norveško.
Zdi se mi, da se številne ženske poroke veselijo tudi iz tega razloga, ker je to res njihov dan, vse lahko izberejo same, rože, obleke, okrasitev ... Jaz pa se moram s takšnimi stvarmi ukvarjati pri vsakem samostojnem koncertu. In potem se mi ne da o tem razmišljati, to mi jemlje energijo. Zagotovo se bova poročila, ampak zelo enostavno, ker noben od naju ne mara preveč drame.
Poleg vseh ostalih obveznosti in projektov pa si tudi študentka psihoanalitične psihoterapije. Kje pa si na tem področju?
Ja, res je, tudi temu sem v zadnjih letih namenila veliko časa, pet let študija je za mano. Izpite imam že vse narejene, čaka me samo še predstavitev primera. Izbrala sem si Mario Callas, ker se mi zdi, da lahko iz vidika psihološkega profila pri njej res marsikaj povem. Se mi pa ne mudi, ker se zaenkrat nisem odločila, da bi začela delati s klienti.
Pri meni gre za precejšnjo specifiko, saj me marsikdo pozna, zaradi česar imajo lahko že vnaprej neko predstavo o meni. Ne vem, kako se bo to obneslo, me pa zanima, ampak v prvi vrsti sem glasbenica in to se ne bo spremenilo. Nikoli ni bila odločitev za ta študij želja po spremembi kariere, ampak zgolj zato, ker sem že več let sama v terapiji, ljudje okrog mene so v terapiji in so me te stvari zanimale.
PREBERITE ŠE:
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
