Pexels

''Saj ne vem, zakaj sploh pišem. To je tako ali tako naša stvar, ki je ne more rešiti nihče izmed vas. Morda bi potrebovala zgolj pogovor oz. da mi še kdo pove, kako bi sam gledal na tako situacijo. Torej, da začnem na začetku … moja starša sta že od nekdaj precej čudna človeka. Zelo hladna, introvertirana, nenehno v sporu z ljudmi, ki jima pridejo na pot. Jaz sem se skozi odraščanje nekako naučila shajati z njima, sem pa ves čas pogrešala toplino. K sreči sem jo našla kasneje, ko sem spoznala partnerja. On ima čudovita starša, ki sta mi nekako nadomestila vse tisto, kar sem pogrešala od doma. Jasno mi je, da se moja dva ne bosta spremenila, pa vendar tako prekleto boli, ker ju iz njune ledene otopelosti ni predramilo niti rojstvo vnukinje. Stara je osem mesecev, pa je še nista videla. Preprosto ju ne zanima. Časa nista imela … ne da bi prišla v porodnišnico, ne vse naslednje mesece. No, saj sem ju že med nosečnostjo videla samo trikrat, to je treba priznati. Ampak hej, dojenček. Vnukinja! Te res ne zadane v srce? Težko razumem, da se zdiš sam sebi tako pomemben, da te prav nič ne premakne. Mi je tudi jasno, da si mene nista želela, samo saj jima naše pikice nisem postavila pred vrata! Na pismo, ki sem ji ga poslala, se mama ni odzvala. Pa se nisva pred tem nič sprli. Odkar sem šla od doma je tako, kot da sta si oddahnila, da sta lahko v miru sama. Se še kdo izmed vas sooča s tako situacijo? Zelo me zanima, kako naprej. Kar pozabiti nanju in ju tudi ko bo hčerka odraščala ne omenjati? Mogoče se pa še kaj spremeni. Srčno upam. Hvala vsem, ki ste prisluhnili mojemu tarnanju. Sabina.''

Dragi bralci, kakšno pa je torej vaše mnenje o Sabinini situaciji? Prijazno sporočilo, brez neprimerno zasnovanih besed, ji lahko zapišete v komentarju.

Pexels