Osebni arhiv

Kako se Vid Valič počuti v vlogi očeta? »Zelo lepo, zelo uživam,« se komiku razsvetli obraz. »Naporno tudi, a večinoma lepo. Nekaj najlepšega je, ko se zjutraj zbudi. Rada se smeji, in ko zjutraj prideš k njej in ji rečeš: 'Živijo!', se njen obrazek razsvetli. Jeziček ven, takoj dobra volja in dobiš motivacijo za ves dan. Joka samo, kadar je lačna, kadar noče več ležati, kadar želi raziskovati okolico. Če pa jo dava v lupinico, gleda okrog sebe, opazuje, je zelo pridna. Radovedna pa tudi. Včasih zaradi tega noče spati. Po moje si takrat misli: 'Ne, no, pa moram gledati te sence na steni!' Nekaj časa so jo mučili krči, a sva kupila vetrovne kapljice z janežem, kumino in meto, s katerimi uspavaš dojenčka v petih minutah. Po njih spusti iz sebe vse vetrove, se umiri in zaspi. Lahko ji jih daš tudi med spanjem, na dudo, malo se sprdi in spi naprej,« se smeje zdaj že izkušeni očka, ki mu je hčerkica prinesla veliko novega v življenje.

Marko Delbello Ocepek

»Na začetku sem čutil kar malo tesnobe,« se zresni Vid, »neki strah, ki je na srečo že minil. Želel sem jo zavarovati, to malo bitje, jo ščititi pred vsem in vsemi, a sem spoznal in sprejel, da ji bom moral pustiti, da bo šla in prehodila svojo pot, jaz pa ji bom samo za podporo. Imela bo vso mojo ljubezen, to je jasno. Tako kot če sprejmeš minljivost – potem se manj bojiš smrti. Lahko zanjo naredim vse, a to še ne bo dovolj. A takšno je pač življenje in želim razmišljati pozitivno.«