Shutterstock

In priznati je treba, še nedolgo nazaj je bil emšo precejšnja ovira. A danes je trg dela podhranjen, kadra primanjkuje vsepovsod, brezposelnost med starejšimi od 50 let pa se je prepolovila. Za menjavo službe, začeti ali se lotiti česa čisto novega je zdaj odličen čas.

»Medtem ko smo še leta 2021 imeli na zavodu prijavljenih okoli 30.000 brezposelnih nad 50 let, jih je zdaj približno 12.000,« pove Julija Pirnat z Zavoda za zaposlovanje Ljubljana. Skoraj vsak drugi anketirani delodajalec je povedal, da išče nove kadre. Nezaposlenost s tem strmo pada, med starejšimi skoraj enako hitro kot med mlajšimi.

Sicer pa je naziv starejši za petdesetletnike tako ali tako zgrešen. 50-leten človek seveda ni star, kot tudi 55-letnik ne. To so generacije, ki so zdrave, aktivne družbeno in poklicno. A programi ostajajo orientirani na to mejo, zato besedo »starejši« v članku uporabljamo z zrnom soli.

To so generacije, ki še znajo delati

Po izkušnjah Damirja Battistija iz kadrovske agencije Addeco v tem trenutku tudi starejši lažje dobijo delo, ker je iskalcev zaposlitve preprosto premalo. »Medtem ko si pred leti imel deset konkurentov za vsako delovno mesto, se danes išče dober kader z lučjo pri belem dnevu,« pravi. Še zdaleč pa to ni edini razlog.

»Že zato, ker delodajalci danes nimajo kaj dosti izbire, bodo dali možnost tudi tistim nad 50, 55 in še starejši. A za delodajalca starost nikoli ni prva postavka. Pomembno je, kaj človek zna, kakšne izkušnje ima in kakšen je njegov odnos do dela. In tu imajo starejše generacije veliko prednost in vrednost.

Shutterstock

Tudi sam sem teh let in opažam razliko od mlajših. Naučeni smo bili, da je delo vrednota, služba nekaj, kar moraš imeti, da se šefa posluša in da se na delovnem mestu da nekaj od sebe. Imamo delovne navade, ne sprašujemo se o smislu dela in o tem, kaj nam nekdo lahko naloži ali ne.« To, pravi Battisti, znajo delodajalci še kako ceniti. Čedalje bolj, saj se srečujejo z mlajšimi generacijami, kjer delovna etika ni več samoumevna.

»Govorim o generacijah med 20. in 30. Seveda niso vsi enaki, kot tudi starejši niso vsi pridne mravljice, a razlika je opazna. Mlajši pogosto gledajo na službo kot na nekaj, kar ni tako zelo nujno. Pripadnosti podjetju ni več. Vedno se išče kaj novega, boljšega, z več nagrade.«

Starejše generacije imamo veliko prednost in vrednost: naučeni smo bili, da je delo vrednota, služba nekaj, kar moraš imeti, da se šefa posluša in da se na delovnem mestu da nekaj od sebe. Imamo delovne navade, ne sprašujemo se o smislu dela in o tem, kaj nam nekdo lahko naloži ali ne.

Starejši imajo seveda tudi več znanja in izkušenj. Tako delovnih kot življenjskih. Z njimi se je lažje dogovoriti, zanesljivejši so, želijo si ostati na istem delovnem mestu, če so tam zadovoljni. Zaradi vsega skupaj so, kot pravi Battisti, večinoma dobro zaposljivi.

Delodajalci si predsodkov niti ne morejo privoščiti in so tudi čedalje bolj pripravljeni iti zaposlenim naproti s prilagoditvami in dogovori. Človek nad 50 pač vseeno ni več tako fizično sposoben in mentalno vzdržljiv kot kakšen tridesetletnik. »Veliko podjetij svoje ekipe namensko kombinira tako, da so v njih tako seniorji kot novinci, ki se od njih lahko veliko naučijo.« 

Kje je največje povpraševanje? 

Starejši, ki imajo izkušnje ali specialna znanja, so že sami po sebi dobro zaposljivi. Kateri sektorji pa so trenutno še posebej podhranjeni? »Praktično povsod primanjkuje ljudi,« pravi Battisti. »A verjetno petdesetletnikov ne zanima triizmensko delo v proizvodnji, ki je fizično izjemno naporno. Veliko prostora je v gostinstvu, turizmu, zdravstvu. Mojstrov, kot jim pravimo, vedno primanjkuje. V mehaničnih delavnicah so izkušnje na prvem mestu, starost sploh ni pomembna.«

Pirnatova pove podobno. »Vsak človek ima posebna znanja in izkušnje ter posebne okoliščine, kot je zdravstveno stanje in druge omejitve, tako da iščemo za vsakega posebej. Na splošno se največ išče v zdravstvu, izobraževanju, gradbeništvu in predelovalni industriji.

V lanskem letu je bilo v izobraževanju objavljenih 26 tisoč prostih delovnih mest, v zdravstvu 24 tisoč ter več kot 20.000 v predelovalnih dejavnostih. Seveda pa vsak posameznik najlažje najde delo na področju, na katerem je že delal. Izjema so panoge, ki so v izumiranju, tam moramo iskati drugje.«

Preberite tudi:

• Podrobnosti in cene: kaj prinaša zakon o dolgotrajni oskrbi
• Prednosi in slabosti različnih oblik delitve premoženja

Različne spodbude

Ukrepov in spodbud, s katerimi želi država olajšati zaposlovanje starejšim od 50 let, je kar nekaj. Nekateri so namenjeni prav tej starostni skupini, drugi vsem težje zaposljivim. Eden izmed njih je program Zaposli.me, ki delodajalcem dodeljuje od 450 do 720 eur mesečno za zaposlitev za najmanj 12 mesecev.

Usposabljam.se ponuja podjetjem do 1230 evrov za to, da kandidate usposabljajo na konkretnem delovnem mestu, v njihovem delovnem okolju, in se šele nato odločijo, ali bi človeka zaposlili, kar je odlična varovalka za delodajalca, za zaposlenega pa pomeni vsaj nova znanja in priložnost, da tudi sam oceni, kako privlačno se mu zdi delovno mesto.

Podobna spodbuda je delovni preizkus, ki je krajši in ne zajema usposabljanja, država pa zanj podjetju odšteje do 317 eur. Potem so tu še javna dela pri neprofitnih organizacijah s področja socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, kulture, okolja in prostora ter na drugih sorodnih področjih. Če zaposli starejšega od 55 let, pa je podjetje upravičeno tudi do davčne olajšave. Podatkov za starejše sicer ni, a na splošno so ti programi zelo uspešni. Po usposabljanju pri delodajalcu se je leto po zaključku zaposlilo skoraj 92-odstotkov udeležencev, pri delovnem preizkusu pa skoraj 83-odstotkov.

Shutterstock

Ne gre le za delo

Sploh ljudje, ki so že dolgo brezposelni, potrebujejo tudi izobraževanje, pomoč, da se spet vključijo v družbo, podporo pri pisanju prošenj, življenjepisov, praktične nasvete, kako naj se vrnejo na trg dela. »Veliko ljudi reče, blagor tebi, ko si lahko doma in nimaš stresa v službi,« opisuje izkušnje dolgotrajno brezposelnih Pirnatova.

»A v resnici ni tako preprosto. Posebej starejši od petdeset so pogosto dolgotrajno brezposelni. In to pušča posledice na psihi, v počutju. Več je depresije, anksioznosti, stresa, ker to, da ves dan nimaš nobene obveznosti, vpliva na samopodobo. Kdo sem jaz? Ali znam in zmorem? Vsem je uspelo, meni pa ni. Doma te imajo za samoumevnega, vključno s tvojim delom. Seveda boš ti peljal babico k zdravniku, pomagal sosedi na vrtu, pospravil, skuhal, naredil vse za otroke. Saj imaš vendar čas.

Tako se tvoje delo povsem razvrednoti in ti ljudje so na videz nemotivirani, a so pogosto preprosto obupali sami nad sabo, se izgubili. Izogibajo se socialnim stikom, ne grejo na obletnico mature, zdi se jim, da na trgu dela nimajo česa ponuditi. Z vsem tem se srečujemo svetovalci. Ti ljudje potrebujejo še dodatne programe in podporo, ne le pomoč pri iskanju zaposlitve.« A vse je mogoče, kot jim je ravnokar dokazala še ena lepa zgodba. Uspelo jim je zaposliti 58-letnika, ki je bil nazadnje v redni službi še v Jugoslaviji.

Preberite tudi:

Zavod, postaja za upokojitev

Podatki kažejo, da po 55. letu starosti na delovnem mestu vztraja približno 44 odstotkov Slovencev, kar je zelo malo. Mnogi si preprosto ne želijo več delati, zavod pa vidijo kot postajo, kjer bodo počakali na upokojitev. »Včasih je bil tihi dogovor med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, da so šli še malo na zavod. Mnogi pridejo prepričani, da je zdaj to to in jih bomo pustili pri miru.

Mi pa se zelo trudimo spremeniti to miselnost in jih aktivno vključujemo ter spodbujamo k iskanju zaposlitve. Včasih so presenečeni, nekateri celo jezni, da so prišli k nam počakat penzijo, mi pa od njih pričakujemo aktivnost, vključevanje v izobraževanje, ukrepe, zaposlovanje,« pove Pirnatova.

»Sodelavka je imela gospo, ki je bila nad tem tako ogorčena, da je šla vprašat bivšega delodajalca, ali lahko pride nazaj, in jo je res spet zaposlil.« Po drugi strani pa statistika kaže, da nekaj manj kot desetina upokojencev ostane v službi, tudi ko jim ne bi bilo več treba. Ne le zaradi denarja, ženeta jih tudi veselje do dela in občutek, da so produktivni, koristni.

Včasih je bil tihi dogovor med delodajalci in zaposlenimi, da so šli še malo na zavod. Mnogi pridejo prepričani, da jih bomo pustili pri miru. Mi pa se zelo trudimo spremeniti to miselnost in jih aktivno spodbujamo k iskanju zaposlitve. Včasih so presenečeni, nekateri celo jezni, saj so prišli k nam počakat penzijo.«

To je ena plat zgodbe. Druga pa so tisti, ki ostanejo pri 50. brez službe, pa bi želeli delati. »Koga odpustijo, kje gre podjetje v stečaj, zdravje ne dopušča več istega dela, nekateri pa si preprosto želijo spremembe. Menjava kariere pri teh letih ni več tako redka kot nekoč. Toliko let sem delal v marketingu, pravijo, zdaj pa bi rad delo povezal s hobijem, otroci so odrasli, ne potrebujem več toliko denarja, delal bi nekaj za dušo. To so lepe, pozitivne menjave delovnega mesta, pri katerih pomagamo. Več pa je seveda tistih prisilnih, ki ljudi pretresejo in jih težko sprejmejo,« razlaga Pirnatova.

»Ne gre le za denar, gre tudi za občutek sposobnosti, za status, navajenost. Morda je imel nekdo uspešen frizerski salon, zdaj pa mu hrbtenica ne dopušča več tega dela. Morda je nekdo 30 let delal v istem podjetju in si niti predstavlja ne, kaj naj zdaj. Poklic je del naše identitete, tega, kar smo. Ni lahko sebe iskati na novo, preizkušati stvari, ki jih ne znaš. Svetovalci na zavodu zato v veliki meri naše stranke tudi spodbujamo, opogumljamo, da še znajo, še zmorejo. Pri našem delu je veliko psihološke podpore.«

Povejte, da prinašate subvencijo

Preden se lotite iskanja zaposlitve, si je pametno pogledati programe spodbujanja zaposlovanja podrobneje. Zagotovo ne bo škodilo, če že na razgovoru za službo delodajalcu poveste, kakšnih spodbud je lahko deležen, če vas zaposli. V praksi se ti sami obračajo na zavod za preverbo, ali določen potencialni zaposleni izpolnjuje pogoje za kakšnega od ukrepov, a marsikateri jih sploh ne pozna. Prav lahko je ravno subvencija tisto, kar potisne jeziček tehtnice pri odločanju na vašo stran.