Shutterstock

"Počutim se izigrano Kmalu bo 12 let, kar sem zapustila moža. Preselila sem se k sodelavcu, vdovcu s hčerjo. Tudi sama imam hčer, a je ob ločitvi z mano pretrgala vse stike. V zakonu nisem bila srečna, v bistvu mi ni nič manjkalo, ljubezni pa ni bilo več. S svojim zdajšnjim partnerjem takrat nisem še nič imela, pomagal mi je pri ločitvi, par sva postala šele kakega pol leta pozneje. Hčer sem zelo pogrešala in se precej trudila za najin odnos, a se z mojim novim partnerjem ni sprijaznila, in kot rečeno, odtlej zanjo ne obstajam več. S partnerjevo hčerjo sem se dobro razumela, lepo me je sprejela in sem do neke točke lahko sodelovala pri njeni vzgoji. Me ni pa nikdar sprejela kot mamo, od vsega začetka me kliče po imenu. Zdaj je ostala brez službe in skoraj vsak teden pride k očetu s prošnjo po denarju – in ga seveda tudi dobi. Ko sem partnerju izrazila svoj pomislek glede tega, me je nahrulil, naj se ne vtikam v njegov odnos s hčerjo. Očitno ji je potem za to povedal, saj sta oba postala do mene zelo osorna, žaljiva, partner mi je celo rekel, naj se kar poberem od hiše. Do zdaj sva se v redu razumela, zato me ta sprememba v vedenju zelo bega in tudi plaši, saj če bom res morala oditi, nimam kam, niti nimam denarja za najemnino. Vsa ta leta sem vlagala v to stanovanje in se trudila z njegovo hčerjo, zdaj pa tole. Ampak kaj naj? Včasih razmišljam, da bi bilo še najbolje, če umrem. Pomagajte mi, prosim."

- Manica

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

revija Jana