Jaka Koren

Tudi letos sva pričela s počitnicami v juniju, takoj po prazniku naše države, in jih bova končala v avgustu, po velikem šmarnu. Pravzaprav bi morala napisati takole: Janek je začel s svojim dopustom, ali ne? Saj hodi na delo v delovni center! A jaz se večkrat zmotim in potem omenjam počitnice, pa šolo, pa takšne! Ojoj! Še ena situacija, ko Janeka vidim kot otroka. Saj se trudim, veste, pa tudi Janekova Mojca v delovnem centru vedno, na nevsiljiv način, popravlja moje stališče. Navada je železna srajca, pravijo, a se trudim!

In oboje velja, še enkrat več, za naju oba! Janekove navade in moj trud. Vročina je te dni, ko to pišem, tudi pri nas. Razen dopoldne, pravzaprav le zjutraj, ko se vsak dan odpraviva k Soči. In si poiščeva prostor v senci. In potem pogled na veslače, ki se odpravljajo na reko. To je čas, ko si ohladiva kri, tudi z nogami do kolen v mrzli reki. Sprehod od nabrežja do velikega kamna ob plitvini, kjer Janek sede nanj, pod stopala si podloži dva manjša kamna in potem opazuje okoli sebe. Opazujem jutranje meglice, ki potujejo po reki navzdol, in zdi se, da bi jih lahko ujela v objem. A ko pripotujejo v mojo bližino, se čudežno razblinijo.

Oh, spet me je zaneslo. Želela sem vam povedati o navadah in vztrajnosti. Tudi v teh vročih dneh, ko smo pod vročinsko kupolo. Mimogrede, zdaj so očitno v modi kupole: vročinska torej, pa železna kupola nad neko državo … Vročinska ne pusti hladnemu zraku blizu, no, nekaj takega. Železna kupola nad neko drugo državo, ki neusmiljeno uničuje sosednji narod, pa ni tako nepredušna zaprta. Seveda, prvo kupolo je naredila narava, drugo pa človek. Vidite, še pri kupolah se človek ne more primerjati z naravo.

No, kje sem že ostala? Aja, pri navadah in vztrajnosti. Še tole: budilko sem si nastavila, da mi zazvoni ob drugi uri zjutraj. Da bi se lahko tukaj pogovorila z vami. Odprla sem vsa vrata in okna na stežaj, da se malce ohladi tudi hiša, ne samo jaz! A kaj, ko sem potem s kavo v roki tekala sem in tja, da bi našla rdečo nit. Sedela sem na balkonu in opazovala zvezdnato nebo nad Kaninom, pa potem na drugi strani hiše še zvezdo severnico nad Svinjakom. Nebo se je hitro spreminjalo, po četrti uri so izginjale zvezde in začelo se je daniti. Zdelo se mi je, da severnica pleza vedno višje po nebu. Kmalu jo bo obsijalo sonce. In bo izginila … Samo malo počakajte, prosim, ne vem, kje sem pustila svoj lonček s kavo …

Imam ga! Torej o navadah in vztrajnosti. Joj, sem vam že povedala, da so bili prejšnji teden tukaj najini »ta mladi«? Torej Janekov veliki brat Stanko in njegova družina. Dobro smo se imeli, veste. Vklopila sem klimo in pekla in kuhala, Janek je pospravljal, mladina ima vedno kakšne težave: eden bi šel k Soči, drugi na igrala, tretji na sladoled … nič novega, ali ne? Sem pa Gabrijelu potisnila v roke nož, da je lahko razrezal skutino torto. Gabrijel je bil srečen (in spreten), Stanko se je zgrozil ob pogledu na nož, mamica Nastja je bila tiho. A tako se pač otrok uči novih spretnosti, ki jih bo vedno potreboval v življenju. Gabrijel seveda ni razmišljal o tem, da mi pazimo nanj, niti na to, da se uči neke nove spretnosti, samo ponosen je bil, da je uspel. Mi tudi, Gabrijel, mi tudi!

Poglejte no, ura bo kmalu pet zjutraj! Pogled skozi okno mi pove, kako se je svet spremenil v treh urah! Nekje vmes je pridrsal tudi Janek, ki sedaj spet smrči na kavču. Seveda, navade in vztrajnost! Kaj sem že hotela povedati? Nekaj o tem, da zdaj razumem tisto o lenih in skisanih možganih. O, zadnjič sva pri Nadi na vrtu nabrala maline in potem sem naredila pecivo lene gospodinje. Še zdaj ne vem, kaj sem naredila narobe, ampak ni bilo kaj prida. Torej zdaj iščem recept za pecivo pridne gospodinje! Če ga kdo ima, prosim, naj mi ga pošlje. Čas je do jeseni. Poleti namreč ne bom več uporabljala pečice pa amen!

Poglej, poglej, koledar pravi, da se je čas prevagal v drugo polovico leta. Bo šlo zdaj vse samo še navzdol? Upam, da vse ne! Tisto, kar mora iti navzdol, pa naj gre. Že zato, da bo potem lahko šlo spet navzgor. Vse se ponavlja, zgodovina, človeška neumnost, letni časi (no, vsaj približno), najbrž se tudi jaz kdaj ponavljam?

Veste, tudi jaz se upiram centrifugi življenja (le od kod mi danes ta ideja?)  s svojimi navadami. Res je, da so večinoma povezane z Janekovimi, a moja naloga je tudi, da izbiram tiste smiselne. Ne samo zame, tudi za Janeka. Tako ali tako izbiram vedno tiste navade, ki niso lastne večini ljudi. To je pač moje upiranje centrifugi. Težje ko je, s toliko več volje se lotim reči! O kakšnih filozofskih ali psiholoških vzrokih za moja ravnanja pa nima smisla razmišljati.

Janek še vedno spi na kavču … Sinoči, po neznansko doživeto povedanem Mišmašu (tukaj si prestavljajte modro lučko na gasilskem vozilu, tako jaz zavijam z očmi, ko se spomnim nanj, hehe), ko se je smejal na ves glas, včasih v pričakovanju z odprtimi usti strmel vame, včasih pokrčil noge v psevdostrahu (to ni pravi strah, ampak navidezen) … skratka dobre volje je bilo za izvoz! Saj res, obstaja kakšna možnost, da pomagamo našemu gospodarstvu in proizvajamo dobro voljo zanj? Za izvoz? Hmmm? Torej, po vseh monadah (monada ne v smislu filozofa Leibniza, ampak čisto preprosto po naše, primorsko) sem stotič nagovorila Janeka, da bi oblekel pižamo s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami.

In potem, pri prvi omembi nesrečne pižame, je Janek skomignil z rameni. Pri drugi zavil z očmi (le po kom ima to navado?), pri tretji pogledal stran, pri četrti vzdihnil in pri peti rekel: »Daj!«

Bi še kdo kavo?

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana