revija Jana

V otroštvu sem živela v družini, kjer se praktično ni uporabljalo vljudnostnih izrazov. Prosim, hvala, izvoli, oprosti …, vse tako lepe in mile besede pač niso bivale pri nas. No, tu in tam nas je mama pocukala za lase, če smo srečali kakšnega po njenem mnenju pomembnega človeka, torej kakšnega lastnika gostilne, ki ji je dajal pijačo na kredo, in zaškripala z zobmi: »No, kako boste rekle?« Pa smo rekle v zboru: »Dober dan!«

Ko danes razmišljam o tem, moram priznati, da sem se pozneje kar dolgo mučila, da so se mi vse prijazne besede vklesale v možgane. Pa tudi v srce. In danes ne uporabljam, na primer, besede hvala kar tako. Ne zato, ker je treba, ker se spodobi, ker je taka navada … Ne, vedno jo pospremi tudi moje občutenje hvaležnosti. In se pri tem tudi jaz dobro počutim in zagotovo tudi človek, ki mu namenim zahvalo.

Opazila sem, da moj Janek vedno pogosteje uporablja besedo hvala. Najbolj me gane, kadar se zahvali, potem ko položim predenj krožnik s hrano. Okrog srca me stisne misel: ni se treba zahvaljevati za hrano, moja dolžnost je, da ne boš lačen. Ali ko mu ponudim tableto za alergijo in kozarec vode. Bistveno manjkrat pa reče besedo prosim. V nasprotju z menoj, ki pa jo uporabljam res zelo pogosto. Se mi zdi, da čedalje pogosteje. Pa ne samo v vsakdanjih situacijah, temveč predvsem kadar hodim prosit odločevalce, da primaknejo kakšno blagodat, kot bi rekli naši predniki, za mojega Janeka in druge osebe s posebnimi potrebami. Ali po današnje: blagoslov, dobrino, korist. Seveda ne prosim nič takšnega, kar jim ne bi pripadalo, bi zaradi tega obogateli ali pa bi bili drugi zaradi tega siromašnejši. Ne, res ne! Prosim samo za drobtinice. In sploh ne zase! Za Janeka, ker kot veste, nima glasu, ne zna povedati, ne zna prositi, še manj zahtevati.

V življenju nisem imela  poguma, ali pa drugače povedano, kot večina ljudi sem raje skrivala svojo revščino. In stisnila zobe ter preživela. Kot otrok sem se naučila, da prošnje in prosjačenje, pa četudi je šlo za hrano, niso prinesli nobenih rezultatov. In počasi se je iz tega rodila neke vrste trma ter vedno prevpila mojo čustveno izkušnjo. Danes je to razum, ki mi pravi, da lahko tudi jaz kdaj prosim.

A že dolgo nisem več odgovorna samo zase, odgovorna sem za drugega človeka, za njegovo življenje, zdravje, za njegovo blagodat. Tako sem se torej (ponovno) lotila še prosjačenja. Tudi vi slišite tisti negativni prizvok te besede, s sopomenkami, kot so: beračenje, fehtanje, moledovanje, žicanje, barantanje …? In se vam zdaj prikažejo pred očmi ljudje z roba družbe, odvisni od marsičesa, socialno izključeni …?

Ampak ni treba tako. Jaz prosjačim v državnih ustanovah, večinoma milozvočno, z argumenti, nič ne prosim iz žepa odločevalcev in ni mi več težko. Zdaj se je tista moja trma obrnila v drugo smer, ko mi ne dovoli odnehati.  

Zadnjič sem brala zelo zanimiv intervju z ameriškim politologom in piscem Francisem Fukuyamo, ki je obiskal Slovenijo. Avtor se ukvarja tudi z vprašanjem, kakšna bi lahko bila končna oblika družbene ureditve. Svet pa se tako hitro spreminja in je tako nepredvidljiv, da skoraj nihče več ne zna povedati, v kakšnem svetu bomo mi ali pa naši zanamci živeli jutri. Kar pravzaprav lahko ugotovi že tudi vsak slehernik. Avtor tudi meni, da se svet ne spreminja (bi rekla jaz, na slabše) samo zaradi dohodkovne neenakosti med ljudmi, državami. Pravi, da »bolj kot denar je neenakomerno razporejeno spoštovanje. Veliko ljudem se zdi, da jih oblast ne spoštuje.«

Včasih se v šali sprašujem: kaj neki se zgodi z ljudmi tisti trenutek, ko dobijo v roke moč odločanja. Torej ko so izvoljeni v državni zbor, vlado … Dotlej se znajo pogovarjati z ljudmi ob kakšnih stojnicah z njihovimi plakati, priponkami, baloni itd. Ko govorijo množicam, natančno vedo, kaj potrebujejo ljudje, in to bodo tudi naredili, seveda, kajpada, zaprmej, zagotovo …

Ko se ugnezdijo na svojih prestolih … pa mrk! Mrk obljub. Obeh taborov, ki streljajo puščice z leve na desno in obratno. Bi me zdaj morala tolažiti ugotovitev, da oblast ne spoštuje ljudi, ker tudi sebe ne spoštuje? Nihče nikogar in nič več ne spoštuje. Kakšni časi!

Ampak saj me poznate, nikoli ne obupam. Mislim si, drugi te spoštujejo toliko, kolikor se sam. Zato je pomembno, da se med nami ohranjajo vljudnost, lepe besede, empatija, vse tisto, kar nas dela spoštljive. Spoštljivost pač ni kriva, da jo nekateri niso nikoli ponotranjili. Jo pa znajo dobro izkazovati, dokler ne dobijo v roke moči.

Ampak jaz sem prepričana: nikoli se ne sme obupati. Vse lepe besede, ki jim rečemo vljudnostni izrazi, bodo še vedno tukaj. In bodo živele, dokler jih bo uporabljal zadnji človek.

In jaz jih bom tudi! Prosjačila!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana