revija Jana

Moja dva sinova, danes gospoda srednjih let, sta bila rojena v času, ko je tudi naše kraje preplavila Spockova uspešnica Nega in vzgoja otrok. Naklada in ponatisi 50 milijonov. Na kratko, šlo je za brevir permisivne vzgoje. Otrokova volja je zakon, NE ne obstaja. Zdrava pamet tudi ne. Spock je umrl pred koncem prejšnjega stoletja, duh permisivnosti, kdo poreče razpuščenosti, pa je ostal. Vzpodbudil je šolanje generacij strokovnjakov za odraščanje. Vzgoja vsakega mulca posebej je postala znanost. A življenje je šlo svojo pot. Obšlo je strokovnjake, ki so demonizirali vsak NE, vsako zapoved in, bog ne daj, prepoved. Pozneje kot v belem svetu posledice tega in še kakšnega trenda zdaj žanjemo tudi pri nas. Že zdaj je grdo, bojimo se, da bo še huje.

Bo, pravijo strokovnjaki. In svetujejo. Recimo v primeru strelskega napada: SSS! Steci stran, Skrij se, Spopadi se … Vrstijo se komentarji, razmisleki, bila je Tarča … In veliko dušebrižništva. Da žrtve niso le pretepeni, osramočeni in nič krivi, ampak tudi oni, ki so mlatili, sramotili, objavljali na spletu. Ker gotovo so okoliščine … nevedni starši, zanemarjanje, osebnostne stiske, bolezenske motnje. Kar naj bi pojasnilo, zakaj praviloma nikoli nihče od nasilnežev ni kaznovan. Nekaj časa vik in krik, potem pa … Pretepenega je sram, pretepači pa z dvignjeno glavo naprej. Ne razumem, zakaj bi znižanje meje za kazensko odgovornost na 12 let kaj pomagalo? Če ne odgovarjaš pri 14, zakaj bi pri 12? Ni izključitve iz šole, ni premeščanja v primerne ustanove. Ni čudno, da so za koga pretepači vzorniki. Frajerji. Žrtev pa … kam pa naj gre v kraju, kot je Ptuj?

Vse se začne za domačimi štirimi stenami. Vem, da je obrabljeno, a nas so starši od malega učili samohodnosti. Ker drugače ni šlo. Od prvega dne smo znali sami v šolo in domov, s ključem za vratom v prazno stanovanje. Moja mama je bila samohranilka. Kot medicinska sestra je delala tudi ponoči. To je pomenilo, da sem se morala zjutraj sama odpraviti v šolo. Od prvega razreda naprej. Nisem bila edina. »Šiht« mnogih staršev se je začel ob 6. uri zjutraj. Danes bi bilo to zanemarjanje. Primer za socialno službo. Vsaj tja do desetega leta starosti otroci danes ne smejo, ne zmorejo, ne znajo …

Imam vnuke. Za marsikaj je poskrbljeno. Šolske poti, šolski kombiji, kdaj in kje s kolesom, varnostniki v šoli, pravila … Pa vseeno, šoli, krožkom, kopici transportov na dejavnosti pogosto vsa razširjena družina ni kos. Tudi najbolj homogene so redko skupaj. Življenje je danes zapleteno. Ne le zaradi urnikov. Polno je neznank, dvomov, celo strahov. Ni čudno, da se odraščanje zavleče v študentska leta. Zgodbe o spremljanju otrok na informativne dneve so resno opozorilo. V časih, ko sta se zgoraj omenjena gospoda odpravljala na srednješolske informativne dneve, je bilo kaj takega nepredstavljivo. Danes je obratno, starši so zaželeni. Da bodo potem doma povedali, razložili. Odločili!? Množica vseh mogočih spoznanj in strokovnjakov je – verjetno nehote – odraščanje zapletla. Ne le otrokom, tudi njihovim staršem. Ne nazadnje so jim vzeli eno od ultimativnih starševskih orodij. Kratki in jasni NE. Pika. Če že, potem previdno, z razlagami, prilagoditvami, da ne bo travme. Kot da se tudi zdrava pamet seli na smetišče zgodovine. A tudi te vedno nove in še novejše mantre vseh mogočih strokovnjakov za vzgojo in ugodje niso večne. Še preden priročnik preberete, je v tisku novi, boljši, doslednejši, uporabnejši … Z novimi dognanji, pametnejšimi nasveti, pravili.

Vse je relativno. Čas je kar pravičen sodnik. Spockovo Nego in vzgojo – moja knjiga je končala kdo ve kje – danes na Bolhi dobite za štiri evre. Kar je manj kot stane paket toaletnega papirja.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana