Socialni delavec o revnih upokojencih, ki morajo jesti mačjo hrano
Mišel Ristov – Amo Socialec je mariborski junak, ki rešuje življenja ljudi, ki bi jih drugi pustili propasti. »Če ne bo nihče pomagal tem ljudem, jim bom pa jaz!«
Naj bo dovolj, če zapišemo, da je imel težko mladost. Takšno, ki človeku v večini primerov pusti le enosmerno vozovnico za propad. Pa on? Redki in dragoceni so ljudje, ki zmorejo tolikšno zlo obrniti v tolikšno dobro. In tako je danes 38-letni mariborski socialni delavec Mišel Ristov z vzdevkom Amo Socialec postal eden izmed tistih, ki z največjo vnemo popravljajo krivice povampirjenega ekonomskega sistema. Prav on je bil tisti, ki je obnemoglemu Dušanu Grahovcu, enemu od sramotno izbrisanih, po dveh letih ugašanja v bolnišnici našel nov dom. Donedavna je največ delal s starostniki, v novi službi pa bo pomagal tistim, pred katerimi bi moralo biti še vse, pa je prevečkrat le še enosmerna vozovnica za propad: otrokom in najstnikom, kakršen je bil sam.
Kako težko je življenje na dnu slovenske družbe leta 2025 in kaj vse so prisiljeni početi ljudje, da preživijo?
Vem za kar nekaj starostnikov, ki so jedli mačjo hrano iz konzerv. Ker je pač poceni. Pač pomočiš kruh, hitro prežvečiš in pogoltneš, pa gre. Marsikdo je tudi prisiljen prosjačiti, čeprav obenem poznam kar nekaj ljudi v hudi stiski, ki raje umrejo, kakor da bi to počeli in se odrekli svojemu dostojanstvu. Ogromno je tudi nevidnega brezdomstva; ljudje, ki nimajo stalnega zavetja, se zatekajo k sorodnikom in prijateljem ter pri njih prespijo. Imamo tudi takšne, ki živijo v avtomobilih in kombijih. Praktično vsakdo, ki se znajde v težkem položaju, si tudi začne sposojati denar in dobršen del jih zapade v spiralo dolgov, ki jih lahko tudi pogoltne. Skratka, vedno več ljudi nekako improvizira, da se prebije iz dneva v dan – in nekateri se ne prebijejo.
Kako temeljito je razčlovečenje tistih, ki so izpadli iz sistema? V kolikšni meri se človek, ki je prisiljen jesti hrano za živali, še dojema kot človek, ki si zasluži ljubezen in srečo?
Pri veliki večini je samopodoba povsem uničena, njihovo duševno zdravje pa na psu. Eni to odkrito izražajo, drugi pa so mojstri maskiranja in sposobni navzven delovati tako v redu, da nihče ne bi pomislil, da so v hudi stiski. Kajti stigma revščine in neuspeha je izredno močna v današnji družbi, ki temelji na laži, da je človek izključno individualno bitje in kot tak čisto sam odgovoren bodisi za svoj uspeh bodisi za neuspeh. Pa še zdaleč ni tako!
Ja, to so težke zgodbe. Pogovoru lahko sledite v nadaljevanju
prispevka, objavljenega v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
