"Na pragu poletja se spet – v resnici pa vsako leto čedalje bolj – gledam v ogledalo in s strahom čakam dopust na morju. Postava ni več, kar je bila, svoje so prinesla leta, rojstva otrok pa tudi telesna nedejavnost in kakšna tortica, dve, tri preveč, kar je res, je res. Po eni strani si dopovedujem, da stanje ni tako strašno, lahko bi bilo hujše, pa da pri 57 letih postava in gladka koža nista najpomembnejši, po drugi me je pa sram maščobnih kolobarjev okrog pasu in celulita na stegnih, na morju se zakrivam, v spalnici pred možem hitro ugasnem luč. Zalotila sem se tudi, kako mi na drugih ženskah ni všeč to, kar sovražim tudi pri sebi, v mislih jih nezavedno obkladam z grdimi izrazi, in ko se zalotim pri tem, me je spet sram. Morala bi se spraviti k telovadbi, pa sem v resici po napornem delovniku ne malokrat zelo utrujena, kdaj je pa to tudi izgovor. Pri prehrani poskušam paziti, in ko me spet zanese, sem grozno jezna nase. Včasih si mislim, da če bi bila bolj prizanesljiva do sebe, bi bilo lažje meni in drugim ob meni, saj nezadovoljstvo nad sabo prevečkrat stresam na moža in otroke. In zdaj vprašanje za milijon dolarjev, kako se sprejeti, kako sprijazniti s tem, kakršen si, kako postati svoj dobri prijatelj? Za razmišljanja se vam iz srca zahvaljujem."
-Patricija
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana,št. 18, 6. maj 2025.
