Barbara Gindl

Thaddaeus Ropac, ki se je rodil leta 1960 v Avstriji in svojo prvo galerijo odprl leta 1983 v Salzburgu, je namreč koroški Slovenec. Danes vodi ugledne galerije v Parizu, Londonu, Pantinu, Salzburgu in Seulu, kmalu pa bo odprl še eno v Milanu. Zastopa vrhunske sodobne umetnike, kot so Anselm Kiefer, Georg Baselitz in Gilbert & George. Njegove galerije so znane po razstavljanju sodobne umetnosti na najvišji ravni, sodeluje pa tudi z muzeji in umetniškimi zbirkami po vsem svetu.

Svojo prvo galerijo je odprl pri komaj 23 letih. Ključni trenutek se je zgodil, ko je leta 1979 med šolskim izletom na Dunaj naletel na instalacijo Josepha Beuysa Basic Room Wet Laundry. Delo se mu je zdelo dražljivo, skoraj vznemirjajoče, in želel je razumeti, kaj je za njim. Takrat se je prvič zares zavedel sodobne umetnosti.

arhiv Galerije ropac

Beuysova dela so se vas torej dotaknila, čeprav ne na najprijetnejši način. Bi rekli, da je naloga dobre umetnosti ravno v tem, da nas iritira, da razmišljamo zunaj cone udobja?

Mislim, da na to vprašanje ni enega dokončnega odgovora. Joseph Beuys je zagovarjal idejo »družbene skulpture« – prepričanje, da mora umetnost aktivno oblikovati družbo. Zanj umetnost ni bila le objekt, temveč ustvarjalno delovanje, sodelovanje in transformacija. Njegova znamenita izjava, da je vsakdo umetnik, je predlagala, da bi umetniško razmišljanje lahko uporabili v vsakdanjem življenju, izobraževanju in celo politiki. Prvič, ko sem Beuysa slišal predavati na Dunaju, je bil vsekakor odločilen trenutek. Predavalnica je bila popolnoma polna. Stal sem na mizi čisto zadaj in ga poslušal. Sedel je tam v svojem telovniku in klobuku in vsaka beseda je bila natančna. Vedno se mi je zdel velik privilegij biti v bližini umetnikov in videti, kako gledajo na svet.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana