Mankica Kranjec Ducheyne

Mednarodno uveljavljeni fotografinji in vizualni umetnici Mankici Kranjec Ducheyne je bilo ustvarjanje položeno v zibelko. Vnukinja legendarnega pisatelja Miška Kranjca vedno skuša odkriti tisto, kar je mnogim pogledom zastrto. Po zelo uspešnem projektu Spregledane, ko je v evropskem parlamentu postavila na ogled čistilke, delavke v proizvodnji in druge »nevidne« ženske naše družbe, je zdaj portretiranke predstavila skozi letne čase. Nastal je projekt Florachronia, v katerem se Flora, boginja cvetja in narave, združi s Kronosom, bogom časa. Z njim je bila Mankica povabljena na svetovno razstavo v Dubaju in tam doživela izjemen uspeh.

Kevin Ducheyne

Kako so se vas dotaknile zgodbe žensk v projektu Spregledane?

Z njim sem v ospredje postavila resnične junakinje našega časa. Ženskam različnih starosti in socialnih ozadij, ki so vse prevečkrat nevidne, sem želela dati glas in predstaviti njihove izjemne življenjske zgodbe. Prav vsaka od njih je posebna, pogumna in zares čudovita. Vsako sem posnela v njenem delovnem in domačem okolju, posebna lentikularna tehnika tiska pa mi je omogočila, da je dve fotografiji mogoče videti sočasno. Tako sem lahko pokazala prepletanje in prekrivanje številnih vlog, ki jih delavke imajo, ter se dotaknila vprašanj o dojemanju (nevidne) hierarhije spolov in razdeljevanju vlog v družbi, ki so danes bolj aktualna kot kdajkoli prej. Projekt je doživel prelep odziv. Zelo sem vesela, da razstava nadaljuje z gostovanji po Sloveniji. Trenutno je na ogled v galeriji Lisztovega inštituta – madžarskega kulturnega centra v Ljubljani.

In potem je nastala Florachronia. Od kod ideja?

Povabljena sem bila, da svoje delo razstavim na svetovni razstavi World Art Dubai, in želela sem pokazati nekaj novega. Serija štirih fotografij je nastajala več mesecev in je poklon izjemni ženski moči. Želela sem upodobiti življenje in pokazati, kako krhko, a hkrati močno, prijazno in lepo je. Štiri boginje – Aurelia, Mira, Vespera in Skadina – so štiri ženske v različnih obdobjih življenja, ki predstavljajo štiri letne čase. Želela sem ta cikel življenja pokazati lirično in prijazno, da bi se gledalci ob pogledu na štiri boginje zazrli vase in pomislili na svojo premico življenja. Fotografije so izdelane v tehniki, ki omogoča tridimenzionalni pogled. Ko portretiranko vidiš, se zdi, kot da je živa. Z očmi te spremlja, ko se premikaš po prostoru, in v tebi pusti poseben pečat.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana