zarja jana

Mogoče mi je minule dni pred drugimi še nekako uspelo skriti nervozo pred prihajajočo operacijo, danes pa sem z živci čisto na koncu. Čustva imam navita do skrajnosti, lahko se zjokam za vsak mišji drekec. Sem se že, vsaj trikrat do sedaj, do noči je pa tudi še dolga. Pojma nimam, kako bom nocoj spala. Če bom sploh kaj. Jutri me sprejmejo na Onkološki Inštitut, pojutrišnjem imam operacijo.

Ko tole pišem, se mi zdi vse skupaj tako neosebno, kot bi pisala o nekom tretjem in ne o sebi: »V sredo imam tehničnega, zamenjali mi bodo nekaj delov. Upam samo, da rja ni načela vitalnih delov motorja.«

Pospravljam po hiši, čistim, mečem odvečne stvari v smeti, nosim v Humano. Nič več ne študiram, ali potrebujem kak neumen del plastike, ki se mi valja po predalih že leta ali ne. Čez sedem let pa to … Kakšnih sedem let, lepo vas prosim. Vprašanje, ali se sploh vrnem iz bolnišnice.

Pospravljam neko kramo z mize, predalov, najdem neko svojo staro fotografijo. Strgano, pozabljeno v škatlici. Ne spomnim se, kdaj sem jo strgala, prav tako ne vem, čemu nisem koščkov že takrat vrgla v smeti. Nepomembno. Gledam te koščke, sebe, raztreščeno na prafaktorje. Razmetano po mizi. Nesestavljeno. Kaj naj s tem? Kaj naj zdaj s sabo? Naj se vržem stran, tako polomljena, raztrgana, neuporabna? Takšna, kot sem zdaj, ali po tem, ko bom še bolj zlomljena?

Ma, ne morem. Ne še.

Koščke fotografije položim na mizo, razmečem jih kot sestavljanko in se spomnim na kintsugi, staro japonsko tradicijo, ki izvira tam nekje iz 16. stoletja. Legenda pravi, da je takratni japonski cesar šogun Jošimasa Ašikaga po nesreči razbil svoj najljubši čajnik. Ker izgube svoje najljubše posode nikakor ni mogel sprejeti, je svojim obrtnikom ukazal, naj najdejo rešitev, ki bi njegovemu ljubemu čajniku vrnila prvoten videz. Mojstri so na njegovo željo izpopolnili tehniko fiksiranja posode in tako vzpostavili plemenito umetnost kintsugi, ki je na Japonskem še danes zelo cenjena.

Mojstri kintsugija lepijo in spajajo keramične drobce z lakom in zlatim prahom. Namesto da bi prikrili nepopolnost razbitega predmeta, jim dajejo prednost, še bolj jih izpostavijo našim pogledom. Razpoke, prekrite z barvilom, prepletajo posodo z zapleteno mrežo zlatih žil. »Rane« obarvajo z zlatom in poškodovan predmet naredijo drugačen in lepši kot prej.

A kintsugi je za Japonce več kot le samo umetnost popravljanja polomljenih skodelic in krožnikov. Praksa kintsugija je globoko povezana z japonsko filozofijo vabi sabija, njihovega pogleda na svet, ki verjame v to, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo, dotrajano in poškodovano. Japonska filozofija uči občudovanja do tistega, kar ni popolno, kar je vsakdanje in nežno hkrati. Vabi sabi zato Japonce spodbuja, da poškodovane predmete najprej popravijo, namesto da bi jih vrgli v smeti in jih brezčutno nadomestili s poceni nadomestki.

Razbita skodelica, na primer, ali raztrgana fotografija tako postane metafora za človeški obstoj, ki ni osvobojen trpljenja, neuspeha in konstantnega nezadovoljstva. Čas in boleče izkušnje na človeku puščajo odtis, hkrati pa ustvarjajo njegovo zgodbo ter ga s tem naredijo lepšega in zanimivejšega.

Kintsugi uči, da se ne smemo sramovati svojih ran in jih skrivati pred svetom. Treba jih je negovati in celiti, in ko smo ozdravljeni, moramo te zlate brazgotine nositi s ponosom kot pričevanje svoje moči.

Človek, ki nikoli ni spoznal strahu, ne more biti celovit človek. Prav tako kot tudi ne more biti cel tisti, ki v življenju ni spoznal globoke žalosti, velikega veselja ali prave ljubezni.

Z otroškim zlatim lepilom zlepim dele razmetane sličice. Spet sem cela, skoraj, pomislim zadovoljno, ko gledam svoj nasmešek na sliki, prekrit s tanko mrežo zlatih črt. Ista jaz, vendar hkrati tako drugačna. Bogve, koliko takšnih brazgotin bom imela po vsem tem zdravljenju, po vseh teh terapijah. Tone in tone zlatega prahu bom potrebovala, če se bom hotela popraviti, zlepiti, da bom takšna kot prej. Ne takšna, to sem že bila. Boljša verzija sebe. 

Če bi me kdo opazoval skozi okno, kako vneto pospravljam in odnašam iz hiše polne vreče smeti, bi zagotovo rekel, da gnezdim. Pospravljam, prestavljam, drgnem. Podobne izpade pucanja sem imela pred vsakim svojim porodom. Da bo ja vse čisto, ko se vrnem iz porodnišnice.

Zdaj se mi po glavi valja podoben stavek, le da je konec drugačen: da bo ja vse čisto, ko se vrnem iz bolnišnice. Pospravljam poletne stvari, sandale, tega letos zagotovo ne bom več potrebovala. V predale zložim kopalke, tanke pisane obleke, čipkaste modrčke in prozorne majčke. Tudi tega ne bom več potrebovala. Vsaj letos ne. Z obžalovanjem zlagam svoje ljube obleke in se sprašujem, kdaj jih bom spet nosila z nasmehom. Pobožam zlate pete, ki so mi tako ljube, in jim obljubim, da se bomo znova vrtele na plesnem podu. Čim prej. Če nas bo po vsem tem covid ustavil, bomo pa doma plesali.

Sreča sedi na treh nogah, mi je zadnjič, ko sva klepetala na mestnem avtobusu, rekel starejši gospod. Nisem najbolje razumela, na kaj cilja, zato je nadaljeval: »Na smehu, petju in plesu. To so tri stvari, ki v življenju prinašajo srečo.« 

Ne morem reči, da teh stvari ni bilo v mojem življenju. Bilo, smeha največ. Ampak glede na nezavidljivo situacijo, v kateri sem, ga je bilo očitno premalo. Brala sem neko psihološko raziskavo o smehu, v kateri so psihologi ugotovili, da se otroci čez dan nasmejijo več kot 400-krat. Čemurkoli. Neumnostim, sebi ali pa kar tako, sončnemu žarku, na primer. Potem so tudi odrasle postavili pod drobnogled in ugotovili, da se »ta veliki« ne nasmejemo več kot 200-krat na dan. Kje v otroštvu, na katerem ovinku naše mladosti je ta smeh zamrl v nas? Kaj se je zgodilo z nami, da se ne smejemo več? Naglas in od srca?

Mnogo žensk poznam, ki si ob smehu zakrijejo usta z rokami. To naredijo podzavestno, da se ne bi videlo njihovega smeha. Kot bi jih bilo sram. Ni čudno, da je smeh od vekomaj v cerkvah in samostanih strogo prepovedan. To so institucije, ki bi v nas morale zbujati strah. Strah pred neznanim. Najboljši sovražnik strahu pa je smeh, to pa vsi vemo. (se nadaljuje)

Zarja Jana št. 48, 30.1.2021