Mateja J. Potočnik

Gašper bi lahko mirno živel v senci svoje matere Marjete, slavne zaradi torbic, ki jih oblikuje, ali pa na račun svoje lepote. A manekenstvo je opustil po desetih letih in se posvetil novemu poslanstvu, delu osebnega trenerja, spreminjanju človeških teles in s tem tudi njihovih življenj. Do danes si je nabral veliko znanja na tem področju in ga bo v tem letu združil v enoten projekt. Z njim sem se pogovarjala o tem, kaj lahko sami storimo za boljše počutje, za kakovostnejše življenje, za izgubo kilogramov – saj se s tem večina ljudi bojuje in spopada dan za dnem.

Gašper, še vedno ste lep moški, a nikoli niste bili samo to. Bili ste maneken, zdaj ste osebni trener, pred kratkim ste magistrirali iz poslovnih ved. Ste želeli dokazati, da lepota gre vštric s pametjo?

Z manekenstvom sem končal že davno, ko sem se začel resneje ukvarjati z osebnim trenerstvom, saj ne maram polovičarstva. Manekenstvo mi je predstavljalo študentsko delo, tako sem ga tudi doživljal.

Hm, a tudi osebni trenerji, trenerji fitnesa se radi pogledajo v ogledalo. 

Poznam dosti sposobnih trenerjev, ki se ne gledajo samo v ogledalo. (smeh) Osebni trener mora pač biti reprezentativen, da mu ljudje lahko zaupajo. Kot mora frizer biti urejen in mora modni oblikovalec imeti svoj stil, mora biti osebni trener fit. Če je videti dobro, ljudje verjamejo, da bo »uredil« tudi njih. Sicer je to samo del zgodbe, v kateri znanje in izkušnje igrajo glavno vlogo, vseeno pa ljudje lažje zaupajo nekomu, ki tudi navzven kaže to, o čemer govori.

Na medmrežju sem si ogledala vaše izredno stroge jedilnike: meso in zelenjava, nič sladic. Sem se kar prestrašila!

Morda so bile to starejše stvari. Kot trener se izpopolnjujem, v vsakem obdobju moram napredovati. Ključ moje zgodbe je, da poskusim pri ljudeh slog vadbe in prehrane prilagoditi njihovemu življenjskemu stilu. Ne izvajam strogega fitnesa, body buildinga, ampak tako imenovano »funkcionalno vadbo«. Do mene največkrat pridejo ljudje, ki so fizično že utrujeni, slabo se počutijo, imajo preveč odvečne maščobe, zmogljivost jim pada, niso čili za življenje in posel. Ameriški podjetniki se že v celoti zavedajo, da morajo biti tudi dobro fizično pripravljeni, sicer ne zmorejo toliko kot pri dvajsetih, petindvajsetih, tridesetih. To je sestavni del njihove higiene. Jaz poskrbim, da se moji klienti pravilno gibajo, naučim jih delati počepe, dvigati uteži in bremena, kako naj nosijo stvari. Uredim jim tudi sistem prehrane, ki podpira njihov življenjski slog. Ne silim jih na primer, da morajo jesti šestkrat na dan, če jim tega njihov način dela in obveznosti ne dovoljujejo. Tudi sam jem trikrat ali štirikrat na dan. Nekaj, kar se ne vključi v njihovo življenje, ne deluje, sploh ne dalj časa. Morajo se počutiti dobro, sistem mora podpirati njihovo zdravje in dobro počutje, ne pa da se štiri mesece ekstremno mučijo in dosežejo lepo postavo, potem pa padejo v stare tirnice in star način življenja. Treba se je odzvati na vedenjske vzorce.

Celoten intervju z Gašperjem Grošljem si lahko preberete v prvi letošnji številki revije Zarja.