Tistega večera je med Anamarijo in Filipom preskočila prva iskrica naklonjenosti. Štiri mesece pozneje sta se že vozila po prašnih afriških cestah in pustolovščino združila s prostovoljnim delom. Na koncu sta se zaročila v družbi 38 sirot, h katerim se bosta znova vrnila v prihodnjih dneh.

Beli mož v vozičku
Anamarija Šuran, sedemindvajsetletna magistrica ekonomije, je trenutno nezaposlena, a ni brez dela. Med drugim je končala še Fakulteto za menedžment v turizmu in gostinstvu, poleti služi denar z delom v istrskih lokalih, sicer pa njeno srce že dolgo bije v človekoljubnem ritmu. Že leta namreč križari po Aziji in Afriki ter prostovoljno pomaga v sirotišnicah.
Že takoj na začetku nam je pojasnila, da se na takšna potovanja ne gre čez noč. Sama se je za delo v Sirotišnici svetega Anteja v Tanzaniji pripravljala vse leto, in sicer tako, da je delala v pazinskem društvu Naša djeca. Ko se ji je pri odločitvi, da bo nekaj mesecev delala z otroki v sirotišnici, pridružil Filip, ki je po poklicu živilski inženir, po znanju pa vseved, se je tudi on vključil v priprave na prostovoljno delo na terenu. Vsi so ga sprejeli z navdušenjem. Njegovo veselje do življenja je nalezljivo, zanj ni ovir in vsi po vrsti so bili navdušeni nad mladeničem, ki je pred devetimi leti po prometni nesreči obsedel na invalidskem vozičku. A to ni zlomilo njegovega duha. Začel se je ukvarjati s košarko na invalidskem vozičku, ostal je družaben in komunikativen, je optimističen in nadvse marljiv. Za dobrodošlico so mu v domu, kjer naj bi prostovoljno delal, postavili klančino, kot da bi vedeli, da bo ta postala poligon za največje zabave in norčije otrok in »belega moža na vozičku«, kot so ga poimenovali malčki.

Več v reviji Zarja št. 3, 17.1.2016