Ali v Sloveniji sploh. Ker gre šele za prvo poglavje najbrž še neskončno dolge pravne drame, si njen junak sicer zdaj lahko nekoliko oddahne, v miru zbere misli in nabere nujno potrebno kondicijo za kdo ve kako dolgo nadaljevanje te nesrečne zgodbe. Najbrž bo »primer Radan« slejkoprej prestopil slovenske meje in se ugnezdil tudi v evropski informativni prostor kot ena najintrigantnejših tovrstnih zgodb.

Kaj nam v tem medprostoru oziroma medčasju sploh sporoča? Si lahko iz tega, kar se je zgodilo doslej, potegnemo kakšno spoznanje, nauk, ki ni le bežna misel med včeraj in jutri? Je sodba posebno novo sporočilo, doslej še nepovedana, neznana resnica, ki se je nismo sami domislili?

Nič takega, vsaj za nekoga, ki srčiko zgodbe in problema dobro pozna, in za laika, kakršen sem, lahko trdim, da sem o tem kar dobro obveščena. Že od vsega začetka mi je precej jasno, za kaj v resnici gre, in vseskozi sem prepričana, da bi bilo treba zdravnika Radana oprostiti. Je pa seveda bilo vseskozi vprašanje, kakšen bo, v športnem žargonu, končni rezultat tekme, in nanj bo treba, kot rečeno, še prekleto dolgo čakati. Ni se zgodilo samo enkrat, da je taisto tožilstvo izpeljalo zelo vratolomne preobrate v na prvi pogled končanih in zaključenih sodnih zgodbah, tudi v sodnih epopejah. Dobro se jih še spominjamo. Medtem ko so se tri leta dogajale male in velike drame, povezane v Radanovo sojenje, mi je večkrat prišlo na misel nekaj skrajno bogokletnega, do neke mere inteligentne in izobražene ženske nevrednega in tudi za žensko vprašanje spornega, tako rekoč žaljivega, pa bom vseeno tvegala; gorje meni: v nekaterih poklicih, na nekaterih delovnih mestih je pri imenovanju žensk nanje morda treba trikrat premisliti. Z velikim spoštovanjem do svojega spola si namreč drznem ugibati, da so morda ženske odlične  sodnice; kadar jih izbiramo za tožilke, pa je treba petkrat premisliti. Tu je neredko v napoto ženska specifična čustvena sfera, ki prav na tem mestu kdaj dela napoto in meštra probleme. Na ljubljanskem sodišču to pot sploh ni prvič, daleč od tega, da me je to dejstvo močno zmotilo, in osebno mislim, da pušča v rezultatih in končnih razpletih sojenja pri nas kdaj tudi usodne posledice. Kar spomnimo se nekaj silovito odmevnih končnih razpletov nekaterih skrajno odmevnih političnih dram, kjer so tožilke, v glavnem v senci, za zaveso, dosegle povsem neverjetne končne zmage.

Celoten prispevek si lahko preberete v 46. številki revije Zarja.