Šimen Zupančič

Ko se moški spravi v akcijo, se spravi konkretno. Ne preko dobrodelnih organizacij, ampak tako, da zaviha rokave, skliče prijatelje, zbere denar in natančno ve, komu bo pomagal ter zakaj. No, takšen je vsaj Amir Abdaković, voznik avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa. Ko preveri, ali je zgodba resnična, in začuti, da nekdo zares potrebuje pomoč, skliče svoje prijatelje in vpraša: »A bomo?« In oni rečejo: »Bomo.« Pa gredo v akcijo.

Žalostni dogodek. Srečava se na kavi. Pride nasmejan, zadovoljen. Ko ga prvič vprašam, zakaj to počne, pravi, da ne ve. Potrebnega je še dosti časa, da mi pove nekaj, za kar noče, da objavim. Povedala bom samo pikico: bil je žalosten dogodek. Neskončno rad ima otroke, in kadar vidi, da kateri od njih trpi, pokliče štiri najboljše prijatelje in jih vpraša, ali so za akcijo. Prijatelji so vedno za.

Prva akcija. Tako so pred tremi, štirimi leti začeli zbirati oblačila, obutev in vodo za poplavljence v Bosni. Amir je sprejemal telefonske klice, urejal logistiko, dostavo oblačil in obutve, preostali prijatelji so zbirali stvari na kup. Izkazalo se je, da jih je za nekaj tovornjakov. V Bosni Amir pozna prijatelje, ki jim zaupa, ti so stvari razdelili med ljudi, ki so jih resnično potrebovali.

Druga akcija ...  je bila za dečka, ki je bil skoraj slep. Z zbiranjem denarja so mu omogočili operacijo v Beogradu, deček danes vidi. A Amir ne verjame prošnjam za pomoč »na lepe oči«. Zapelje se v Bosno, najde dečka, njegovo hišo, starše, se prepriča, da fant res potrebuje pomoč. »Bili so podnajemniki,« se spominja Amir, »joj, v kakšno hišo smo prišli.«

Tretja akcija. Spet otrok, deček z rakom hrbtenice. Operirali so ga v Turčiji. Za zdaj še ne more hoditi, a tumor so mu uspešno izrezali. »Kaj pa vem,« se izmotava iz tipanja, kako to, da se tako razdaja. »Moram nekaj početi. Takrat, ko sem organiziral prevoze v Bosno, sem se tako dobro počutil. Vsak dan po službi sem počel to. Ko smo vse odpeljali v Bosno, sem bil kar malo izgubljen. Nisem vedel, kaj naj počnem.«

Mama se kar naprej joče. Kako pa gleda njegova mama na to, da je njen sin postal ime tedna, da ga pozna skoraj vsa Slovenija, da se je še njegov direktor raznežil in mu čestital, da je ponosen na svojega uslužbenca? »Mama se kar naprej joče,« se smeje Amir, »tudi oče je ves mehek.«

Kdaj joka Amir. Kaj pa v solze spravi Amirja? »Ko je lani prišla k meni punčka, ki je bila med tistimi otroci, ki smo jih peljali na morje, in me prijela za roko, pogledala v oči ter mi rekla: 'Hvala, ker si me peljal na morje.' Takrat se pa jaz čisto izgubim. In letos je spet prišla, ista punčka, preostali otroci niso vedeli, zakaj sem tam, ona pa se me je spomnila in je spet prišla k meni, vsa vesela. No, zaradi tega to počnem, zaradi njihovih veselih nasmehov. Saj sploh ni težko. Pokličeš nekaj prijateljev, nekaj prijateljev pokliče tebe, pa je zadeva opravljena.« Amir v glavnem deluje po Facebooku. Kadar zbirajo denar, objavijo tudi ime in priimek vsakogar, ki da denar, in koliko ga je dal. Razen tistih, ki nočejo biti imenovani. A čisto vsak evro gre v dobrodelne namene in pride do tistega, ki mu je namenjen, zatrjuje Amir. »zame je zelo pomembno, da ohranim svoj ugled, za noben denar ga ne bi umazal.«

Celotno zgodbo o Amirju in njegovi dobrodelnosti si lahko preberete v 46. številki revije Zarja. (12.11.2018)