Zarja Jana

Gregor Kofler, 41-letni Mojstrančan, je že pri 19-letih postal gorski reševalec, naslednje leto alpinist, nekaj let pozneje pa še alpinistični inštruktor. Profesor športne vzgoje je danes gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA, učitelj smučanja III, učitelj teka na smučeh, v prvi vrsti pa, kot pravi, ponosni mož žene Anite in oče treh sinov. Gregor je moški, iz katerega energija dobesedno seva. Ko pripoveduje o tem, kako živi njegova družina, se mi zdi, da živijo v doživljajskem parku. »Odkar sem postal oče, ves svoj čas posvečam samo družini in športni agenciji, ki sva jo leta 2007 ustanovila z ženo.«

Oba z ženo sta profesorja športne vzgoje. Bila sta sošolca, skupaj sta celo napisala diplomsko nalogo. Tudi žena je plezalka, od nedavnega mednarodna planinska vodnica. Domnevam, da vam popolnoma zaupa, kadar se s starejšima sinovoma odpravite na zahtevne plezalne ture.

Res mi popolnoma zaupa. Marsikomu se zdi otroke na take ture voditi nepojmljivo, za naju, ki sva s tem rasla, pa je nekaj normalnega. Je pa res, da se podvigov nikoli ne lotevam na vrat na nos. Sinove sva v to uvajala postopoma in z veliko motivacije. Tudi mene so v otroštvu tako uvajali. Glavno vlogo pri tem, da sem danes gorski vodnik in alpinist, sta imela moj oče in pokojni stric, član zame najbolj fascinantne alpinistične ekipe Mojstranške veverice. Z očetom, ki je bil od nekdaj moj vzgled, sva veliko plezala skupaj. Plezati sem začel s šestimi leti, v tem letu sem tudi prvič stal na vrhu Triglava. Prvo alpinistično smer sem preplezal z 12. leti, ko sem bil star 15 let, pa sva se z očetom odpravila na alpinistično odpravo na Mont Blanc. Zdaj na podoben način v plezanje in tudi druge športne aktivnosti uvajam svoje sinove.

Koliko so bili stari sinovi, ko ste začeli?

Dve, tri leta. Začeli smo s hojo po sprehajalnih poteh okoli naše vasi. Otroci so ob zgodbicah o hribih, pa o palčkih in vilah in ob resničnih prigodah brez posebnega truda prehodili nekaj kilometrov. Potem smo razdalje povečevali in začeli osvajati najprej okoliške hribčke, potem hribe. Kadar sva šla z Anito plezat, sta bila otroka zraven. Hitro sta dojela, kako se je treba oprijeti skal. Enako je bilo s kolesarjenjem. Začeli smo s poganjalčkom. Najmlajši Rožle je z njim prevozil tudi do pet kilometrov, danes, ko ima pet let, jih prekolesari 25. Ko sem fante peljal na Triglav, Tomaž je bil prvič na njem pri šestih, Miha pri petih, Rožle pa pri petih in pol, niso imeli nobenih problemov. Ko sem na Triglav peljal Tomaža, sem ga zamotil s pripovedovanjem zgodb, Miha je imel za motivacijo družbo prijateljev, Rožletu, ki je šel na Triglav z Anito, pa je bilo treba malce pomagati.

Tomaž je šel, ko je bil star sedem let, že plezat v Triglavsko severno steno. Preplezal je slovensko smer. Lani julija pa ste izvedli za večino ljudi neverjeten družinski podvig. Z 11-letnim Tomažem in devetletnim Mihom ste šli na Triglav čez del severne stene, žena pa je šla do Kredarice z mlajšim, 4,5-letnim Rožletom, po navadni poti.

To smo hoteli narediti že pred dvema letoma, pa se nam zaradi slabega vremena ni izšlo. Lani pa nam je tridnevni pohod, ko smo šli preko Triglavske severne stene v Dolino sedmerih jezer in do Bohinjskega jezera, uspel. S starejšima sem se prvi dan podal preko kratke nemške smeri, ker je spodnji del originalne nemške smeri (ta gre po severnem grebenu direktno na vrh Triglava) podrt in nevaren, smo ta del spustili in šli do Kugyjeve police, od tam pa na Zahodno triglavsko planoto in potem na greben. Od tam pa do Kredarice in naprej do vrha Triglava. Naslednji dan smo šli od Kredarice preko Planike in Hribarice do Zasavske koče na Prehodavcih. Zadnji dan pa od Prehodavcev preko čudovite doline triglavskih jezer do planine Blato in potem do Bohinjskega jezera, kamor smo se šli kopat. Kopanje je bilo nagrada za uspešen tridnevni pohod.

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021

Zarja Jana