Tereza Kesovija. Ikona jugoslovanske glasbe, njen glas vzbuja nostalgijo po starih časih, ko smo poslušali njenega Nona. Še vedno je takšna kot nekoč. Čustvena, empatična, strastna. Kot pevka in kot človek. Pogovor z njo je intenzivno, čustveno doživetje, ki te kar malo izčrpa. Tereza te potegne v svoj svet. Ki je lep in žalosten.

»Pogosto razmišljam o tem, kako lepo bi bilo, da bi zdaj imela nekoga, da bi bil poleg mene, in da bi z njim preprosto molčala. To bi bilo prekrasno. A z možmi nisem imela sreče.«

»Mislim, da nam je z dnem, ko se rodimo, odrejena neka zvezda, ki nas bo vodila do mesta, ki nam je usojeno. Verjamem v usodo.«

»Ni mi bilo usojeno, moral je umreti zaradi Alzheimerjeve bolezni, ki je najbolj grozna mogoča. Ko se zavedaš, da izgubljaš ljubljeno, šarmantno, radostno, pametno, čuteče bitje. Izgubljaš ga, a on je tukaj. Pred tabo je, a te ne vidi več.

Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016