Brez skrbi, na najboljši možni način. Ministrstvo za notranje zadeve ga je namreč prosilo za pomoč pri pripravi zloženke o spolnih zlorabah otrok. Iskali so mladega in kakovostnega avtorja, ki bi temo znal približati osnovnošolcem. Zadeli so v polno. Zgodba o Marku in njegovem čudaškem sošolcu Dejanu, ki v sebi tišči temno skrivnost, je napisana doživeto in niti malo patetično. Za ozaveščenost pomembna sporočila so vpletena tako subtilno, da sploh ne veš, da se učiš o tem, kako se zloraba kaže in kako ob njej ravnati. Vsekakor branje, ki ga otrok mora dobiti v roke, saj je Dejanov okoli nas veliko več, kot bi si želeli verjeti.
Kako ste začeli sodelovati z Ministrstvom za notranje zadeve? Ste bili takoj za ali ste imeli pomisleke?
Pomisleke sem seveda imel, a so bili zgolj ustvarjalne narave, saj nikdar nisem pisal za otroke in zgodb po naročilu. Takšnemu projektu ne moreš reči ne in to je na koncu pretehtalo, da sem se lotil pisanja zgodbe. Vsak od nas, ki vsakodnevno poslušamo, beremo in gledamo poročila o grozodejstvu, imenovanem pedofilija, se slej ali prej vpraša, ali lahko kakorkoli pomaga. V projektu sem torej prvič videl možnost, da lahko naredim nekaj konkretnega, in upam, da bo projekt v plemenitem namenu uspešen.
 Kako ste se spoznavale s temo zlorabe otrok? Ste o tem že prej kdaj pisali?
Nikdar še nisem pisal za otroke pa tudi teme spolnega nadlegovanja otrok se doslej pri delu še nisem lotil. Poleg tega je bila želja ljudi, ki so si zamislili projekt, da bi bila zgodba namenjena mladim bralcem in njihovim staršem, dečkom in deklicam, in to je bila zelo zahtevna naloga. Moral sem prebrati nekaj strokovne literature, slediti napotkom strokovnjakov in imeti ves čas pisanja v glavi namene, ki jih ta projekt ima. Tu mislim predvsem na sporočilo, da je treba spolno nadlegovanje nujno prijaviti policiji. Otroci jih morajo prijaviti staršem ali učiteljem, ti pa obvezno tudi policiji. Prvič pri pisanju literature tako nisem imel popolne svobode, saj je morala biti zgodba predvsem privlačna za branje, da jo bo lahko prebralo čim več ljudi, pretresljiva, da se bo bralcev dotaknila in da se bodo nad zapisanim zamislili, nato še poučna, da jim bo lahko pomagala, če se znajdejo v težavah. Šele nekje na koncu je sledila njena umetniška vrednost.
 To je vaše prvo pisanje za otroke. Kako ste se ga lotili?
Ne tako daleč nazaj sem bil tudi sam otrok in spomini na to, kaj mi je bilo takrat všeč, kaj me je zanimalo, kako sem takrat dojemal stvari, so bili moja edina prava opora. Vedno izhajam iz sebe, drugače ne morem in ne znam. Tudi zato je bilo to pisanje zahtevnejše od siceršnjega ustvarjanja, saj sem se moral vživljati v položaje, ki jih osebno ne poznam. Poleg tega sem prepričan, da si resnične razsežnosti grozot, skozi katere gredo žrtve spolnega nadlegovanja, mi, srečneži, ki smo se jim v življenju izognili, sploh ne moremo predstavljati. Lahko le ugibamo in tako sem zgodbo zasnoval.
Je zgodba vaša ideja ali ste predelali kakšen konkreten primer?
Zgodba je sicer v celoti moja, a je seveda po svoje tudi skupek vseh tistih žalostnih zgodb, ki jih beremo v knjigah, gledamo po televiziji ali v filmih ali poslušamo o njih od znancev in prijateljev. Vse te zgodbe so na žalost del našega vsakdanjika.
 Se je takšna zloraba zgodila komu, ki ga poznate?
Teh zgodb ne poznam iz prve roke, nobeden od ljudi, ki so mi blizu, v otroštvu na srečo ni bil žrtev spolnega nadlegovanja. Zdi pa se mi, da se je takrat, ko smo bili manjši, o teh rečeh veliko bolj šepetalo kot danes, ko o tem tudi več vemo, in zato je najbrž kar precej primerov iz bližnje in širše okolice, ki so nam ostali skriti. Tudi zato rad verjamem, da s takšnimi projekti pomagamo ustvarjati okolje, v katerem bo v prihodnje žrtvam pa tudi njihovim bližnjim o teh rečeh laže spregovoriti. Vsi skupaj se moramo namreč zavedati, da je rešitev le v tem, da ljudje o zlorabah spregovorijo. Šele takrat jim lahko pritečemo na pomoč.
 So prvemu zapisu sledili kakšni popravki? Kje ste ga »polomili«? Je težko pisati o tako občutljivi temi?
Vselej, kadar pišem, sledi prvotnemu zapisu še veliko popravkov. Še posebno pri temi, ki je tako občutljiva, da je treba skrbno pretehtati vsako besedo. Moja osnovna želja je bila, da bi napisal na videz lahkotno zgodbo, ki bo pritegnila bralca, saj sem se zavedal, da o takšnih temah večinoma neradi prebiramo. Te zgodbe so vselej boleče in težke, in če so tako še napisane, potem težko dosežejo širok krog bralcev, kar je bil eden osnovnih ciljev tega projekta. Zato sem poskušal v zgodbo vplesti nekaj humorja, postavil sem jo v šolsko okolje, da bi se lahko z njo poistovetilo čim več otrok. V osnovni zamisli je bila zgodba tudi izrazito fantovska, a mislim, da smo tudi to težavo odpravili in da se bo zdela zanimiva tudi deklicam. Vsekakor si pri tokratni zgodbi bolj kot sploh kdaj želim, da bi bila všeč čim večjemu številu mladih in starih bralcev, da bi jo z zanimanjem prebirali ter se o njej pogovarjali. Seveda vem, da literatura ni vsemogočna in da ne more spreminjati sveta, a si tega še nikdar nisem želel bolj kot zdaj.