Mateja J. Potočnik

Obred večernega sedenja. Posebej sta me navdušila, ko sta zelo kmalu po začetku pogovora z mano delila svoje skrivno orožje za partnersko srečo. »Že desetletja vsak večer ob osmih skupaj sedeva v kuhinji in se pogovarjava,« sta povedala. Sliši se tako preprosto, a je tako zelo učinkovito. »Obred je najprej postal navada, danes pa je zame prav potreba,« se je nasmejal Albert. »Zelo zelo sem hvaležen zanj.«

Navado je iz lastnega otroštva v zvezo prinesla Leonida. Njeni starši so namreč poskrbeli, da je družina vedno skupaj večerjala. Zakaj? »Ker so vedeli, da bomo imeli zaradi tega vsi lepše življenje. Ker smo se tako naučili, da nas ne zanima samo to, kako je bilo v šoli, ampak tudi, kaj se kateremu od nas pravzaprav dogaja, o čem kdo sanja …«

Albert je hitro pristavil, da je bil od doma vajen drugačnega vzorca. Sam bi se v problematičnih situacijah raje umaknil in kujal. »Ampak počasi sem posvojil to novo, neprimerno boljšo navado … In če se zdaj zvečer ne usedeva, bi mi nekaj hudo manjkalo. Veste, pa nama velikokrat ni bilo do tega, da bi zvečer sedela skupaj! In takrat sva sedela v tišini, dokler ni pač nekdo nekaj rekel. In je pogovor končno stekel.«

Obred sta v zakonsko življenje vpeljala tudi zato, ker sta se poročila že po desetih mesecih. Ob prvih močnih detonacijah med njima ju je začelo zanimati, kaj se jima sploh dogaja. »Če partnerski odnos ni v redu, tudi ne moreš dovolj dobro vzgajati otrok,« sta si pokimala. »In to zato, ker se v primarnem okolju preprosto ne počutijo varne.«

Enosmerna vozovnica, smer neznano. Pri svojem delu sta se specializirala za najstništvo. Kako se tudi ne bi, ko sta šla sama čezenj kar štirikrat – oziroma petkrat, če štejemo tudi njune lastne pubertetniške preizkušnje. »Oh, najstništvo otrok te vedno vrže iz ravnotežja,« sta se poznavalsko nasmejala. »Vsak od najinih nama je v tem obdobju malo spodmaknil tla pod nogami. In vsak na precej svoj način. Pri vsakem od njih smo vsi člani družine kupili enosmerno vozovnico za smer, ki si je nismo izbrali.«

Za Leonido je bila prelomnica, po kateri je vse steklo, ko je opustila stari in rigidnejši način vzgoje. Najprej se je naučila otrokom malo bolj zaupati. Potem je posvojila zlati princip: Več odgovornosti – več svobode.

»Tudi jaz sem v tem procesu doživel veliko razodetje,« je pokimal Albert. »Za kaj pri puberteti pravzaprav gre? Ko so majhni, otroke s svojo ogromnostjo in golo fizično superiornostjo zlahka usmerjamo skozi svet … In tudi otroci nam to z veseljem dovolijo in nas doživljajo kot vsemogočne, zaupanja vredne, celo vsevedne! No, v taki vlogi se prvih deset let tudi mi počutimo zelo udobno in varno. Potem pa se skorajda čez noč zgodi biologija, otrok nas tudi fizično čedalje manj gleda gor in nas začne včasih celo gledati dol … Obenem se v njem razvije potreba po avtonomiji. Po prostoru, v katerem lahko sam razišče, kam se svet vrti.«

Vstop smrtno nevaren!!! In tako seveda trčita dva zelo različna principa in sklopa potreb. Starši imajo za dileme, s katerimi se soočajo njihovi najstniki, pogosto sicer odlične rešitve – tiste, ki so najbolje delovale pri njih. A kaj ko potrebuje najstnik predvsem prostor, da lahko eksperimentira. In da torej dela tudi napake. Pa če starše opazovanje, kako jih dela, še tako boli. Če se začnejo s svojimi rešitvami prepogosto vtikati v nastajajoče mlade osebnosti, jih začnejo te osebnosti odrivati iz svojega prostora. Točno tako se rodijo vsi tisti napisi na vratih sob, kot je VSTOP SMRTNO NEVAREN!!!

»Pomembno je, da se naučimo, da vsega, kar rečejo, ne jemljemo osebno,« je staršem položil na srce Albert. »Krik 'Kolk si beden!' v resnici praviloma sploh ni vrednostna ocena nas kot človeških bitij. Temveč gre za sporočilo: 'Preveč si vsiljiv!' Katera je največja napaka, ki jo lahko starš pri tem stori? Da se z navidez nehvaležnim smrkavcem spusti v boj in s tem tvega izgubo stika z otrokom. Kar pa vedno predstavlja veliko nevarnost.«

»Tega ne moreva dovolj poudariti,« je rekla Leonida. »Torej kako pomembno je, da z našimi najstniki vzdržujemo stik! Pa če se naši otroci še tako repenčijo, če nas še tako odrivajo stran in se obnašajo skrajno nehvaležno. Bolj bomo uspeli ostati v stiku z njimi, manj bodo to počeli.«

En popravni izpit ni nobena drama. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo od sebe. Za kaj so jima najbolj hvaležni njuni štirje polnoletni in na vse strani neba razseljeni otroci? »Hja, po mojem so nama hvaležni predvsem za to, da sva se ves čas trudila biti prisotna,« je strumno pokimala Leonida. »In da sva našla načine druženja, ki so bili všeč tudi njim. Nisva jih silila v hribe ali na rodbinske pojedine, kjer bi se morali lepo smehljati.«

Tu je vskočil Albert: »Hvaležni so nama gotovo tudi za to, ker sva verjela vanje! Ker sva verjela, da jim bo v življenju uspelo. In da ni en popravni izpit pač nobena taka drama.«

Tudi njima ni bilo vedno lahko. Kot rečeno: tla pod nogami jima je izmaknila čisto vsaka izmed njunih petih pubertet. Eden od potomcev pa jima je v času te hormonalne vihre na prag položil posebej zvrhan pehar izzivov.

»V njem učitelji niso in niso znali najti talentov in potenciala,« sta se spominjala. »No, saj ne rečeva, da jih je ravno kazal. Ampak zelo kmalu so mu začeli izza katedra vsak dan dopovedovati: Iz tebe nikoli nič ne bo! Ne boš končal te šole! Najbolje, da se kar izpišeš! Torej je bil vsak dan bombardiran z zelo jasnimi sporočili: Luzer, luzer, luzer!«

Tako sta morala starša toliko odločneje zavihati rokave, da sta otroku vsak dan sproti pošiljala dovolj nasprotnih sporočil. Konkretno kakšnih? »Oh, recimo: Podpiral te bom! Vem, da imaš nekaj v sebi! Ne bom izgubljal stika s tabo zaradi nekih dosežkov, ki niti niso tako bistveni!«

No, dete je potem vsekakor našlo svoj potencial. Danes je to uspešno, samostojno, prodorno, samozavestno in komunikativno človeško bitje … Ki se, kar je najboljše od vsega, ogromno smeje.

Pripadati – ključna otrokova potreba. »Ključno je bilo, da nisva sesuvala šole – pa če si je to še tako zaslužila,« sta prepričana Albert in Leonida. »Tudi se nisva šla kaznovalnih iger in plesov. Ampak sva čas in energijo raje porabila za negovanje otrokove samopodobe.« Morda najpomembnejše od vsega: v otroku sta ves čas krepila občutek, da nekam pripada. Da je sprejet in cenjen takšen, kot je. »Pripadati je namreč ena otrokovih najosnovnejših potreb. In če ne pripada doma, se zelo hitro najdejo druge skupine, ki ga bodo sprejele. Ponavadi žal kakšna izmed skupin na obrobju – torej tistih z izrazito tveganim vedenjem.

Prenesti tudi napake. Modrosti, ki sta jih izluščila v desetletjih osebne in terapevtske prakse, sta, kot povedano, zbrala v knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Ravno prav debela bukva nosi pomenljiv podnaslov Starši – tukaj in zdaj. Ena izmed glavnih vrlin tega velikega dela je, da ga je moč brati kot priročnik. Torej kot neke vrste leksikon zimzelenih situacij, ki se lahko zgodijo staršem. In predvsem, kako te situacije najbolje rešiti v vsesplošno zadovoljstvo.

Več v reviji Zarja, 14. november 2017