V igri sem obiskoval svoje spomine
»Bilo je po prvem letniku študija matematike. Letnik sem uspešno končal. Odprl sem prašička, kjer se je, po skoraj desetih letih, nabralo 1.500 evrov. Kupil sem si računalnik. Vse mi je teklo kot po maslu. Potem pa … Ko sem se nekoč vračal z vaje z bendom, bil sem pevec, so mi sporočili, da je očeta zadela kap. Takrat se mi je življenje počasi začelo sesuvati. Razšla sva se z dekletom, s katerim sva bila nekaj let v zvezi; ker nisem bil pri stvari, so me vrgli iz benda, nisem se več zmogel zbrati, da bi študiral. Ničesar več ni bilo, česar bi se lahko oprijel.«
Tridesetletni Rok Gumzej je danes socialni pedagog, ki zadnja štiri leta dela kot svetovalec v Logoutu, centru pomoči pri čezmerni uporabi interneta. »Ko sem bil čisto na dnu, sem začel po ves dan igrati videoigre. Igre so me zasvojile, hkrati pa mi pomagale, da sem si življenje na novo strukturiral.« Takrat je Rok med igrami, ki jih je igral, našel tudi takšno, v kateri je igral zdravnika, ki spreminja spomine pacientov. »Čez čas sem ugotovil, da zdravim svoje. Ko sem enkrat o tej igri pripovedoval prijatelju, sem nenadoma začel jokati. Iz mene se je izlilo vse, kar me je težilo.«
Vstop v svet iger
Rok pove, da je že zelo zgodaj začel spoznavati čarobni svet iger. »Čeprav sem doma iz majhne vasi, je bila naša družina prva, ki je imela računalnik. Videoigre sem začel igrati, ko sem bil star približno šest let. Takrat so bile popolnoma drugačne kot danes, bile so tudi težko dosegljive. Če si hotel igrati, si se moral potruditi, moral si vedeti, kako se igra namesti, najprej pa si sploh moral vedeti, kje dobiti diskete z njimi.«
Roku je pri iskanju iger pomagal štiri leta starejši brat. »Takrat je bilo res precej drugače, kot je danes, ko zgolj sedeš pred računalnik in igraš, ali pa igro aktiviraš kar na svojem mobilnem telefonu. V primerjavi s prvimi igrami, ki so se enkrat končale, današnjim ves čas dodajajo nove vsebine in jih posodabljajo, zato jih lahko igraš v neskončnost.«
Rok je imel sprva za igranje iger rezervirane petke popoldan. Ko je ob zaključku osnovne šole dobil igralno konzolo, ga je igranje še bolj pritegnilo. Ker pa je imel ob šoli tudi precej aktivnosti, si je »dovolil« nekajurni odklop ob petkih. »Takrat sem igral po pet, šest, tudi sedem ur. Tako je bilo še, ko sem hodil v prvi letnik fakultete. Ko pa se mi je leta 2013, po smrti očeta, življenje začelo sesuvati, sem se vedno pogosteje zatekal v svet iger. Na srečo sem trikrat na teden šel delat, sicer bi igral ves čas.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
