Narodna galerija je letos zaživela v novi podobi. Po treh letih del so se odprla vrata sodobne likovne ustanove nacionalnega pomena, primerljive s podobnimi po svetu. Kot pravi dr. Barbara Jaki, njena direktorica, so se s tem uresničile dolgoletne želje vseh, ki so si prizadevali za oblikovanje čim popolnejše zbirke naše likovne ustvarjalnosti, za njeno hranjenje, varovanje in razstavljanje.

Obnova Narodne galerije je trajala tri leta, a priprave na ta korak segajo mnogo dlje, pojasni Jakijeva, še v obdobje njenih predhodnikov. Toda prav njen prispevek za uspešno prenovitev Narodnega doma je izjemen.

O prenovi galerije Jakijeva tudi pravi, da je imela veliko srečo s sodelavci, zunanjimi in tistimi v galeriji, ki so pri obsežnem dolgotrajnem delu dali vse od sebe, da bi ga končali v roku in po načrtih. Njeni sodelavci o Jakijevi pravijo enako: bila je prava vodja z vizijo, pogumom in potrpežljivostjo, delovala je povezovalno. Seveda so nastajale težave, kar je razumljivo pri tako zahtevnem projektu, a Jakijeva jih je zmogla vedno preseči s svojo pronicljivostjo in vodstvenimi sposobnostni, pogosto tudi s pogajalsko spretnostjo in odločnostjo. Prenova je namreč potekala v obdobju, ko so se zamenjevali ministri, ko se je bilo treba bojevati za evropska sredstva in kandidirati na razpise.

Z dobrim poznavanjem galerije je lahko usmerjala tehnične sodelavce in jih opozarjala na pomembne zahteve galerijskih prostorov, za katere vedo le poznavalci. Sodelavci Barbare Jaki še dodajajo, da je bilo pri tem odločilnega pomena tudi njeno odlično strokovno znanje.

Barbara Jaki do potankosti pozna vsak prostor v galeriji. V njej se je zaposlila leta 1987, takoj po koncu študija umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravljala razstave, študirala gradivo, pisala študije in uredila številne publikacije. Direktorica je postala leta 2005 in na tem položaju nasledila priznana strokovnjaka, dr. Anico Cevc in dr. Andreja Smrekarja.

Ko pa so na začetku tega leta za obiskovalce odprli prenovljeno Narodno galerijo, jo je v nekaj dneh obiskalo več kot petdeset tisoč ljudi. Kot meni Jakijeva, se iz velikega obiska v prvem obdobju po odprtju prenovljene galerije dobro vidi, da ljudem ni vseeno za našo kulturno dediščino in likovno umetnost, a obenem dodaja, da bi kultura morala prodreti še globlje v našo zavest.

Galerija ne sme ostati le prostor za varno hranjenje umetnin, ampak živ prostor, poln dogajanja, kamor prihajajo mladi, družine, šolske skupine. Vse pogosteje si naše umetnine ogledajo tuji obiskovalci. Ti si na svoji poti po Sloveniji dodajo Narodno galerijo na seznam znamenitosti, ki jih pri nas ne smejo obiti in spregledati.

Na novo postavljena stalna zbirka Narodne galerije potrjuje, da so bili naši ustvarjalci v različnih obdobjih vključeni med pomembne oblikovalce novih smeri. Vse to nam mora, kot meni Jakijeva, dati samozavest, ko se primerjamo z drugimi narodi.

Na vprašanje, kaj si Barbara Jaki med umetninami najraje ogleda, odgovori: »Moja ljubezen tiči v baroku, pa tudi v 19. stoletju. Vse to so teme, s katerimi sem se kot umetnostna zgodovinarka bolj poglobljeno ukvarjala. Imam svoji ljubezni v tej zbirki, to sta Jožef Tominc in Jurij Šubic. Če pa se odmaknem od svojega osebnega sveta, bi vsakomur svetovala ogled srednjeveške zbirke, zato ker so dela v tem oddelku Narodne galerije – v nekdanji telovadnici, ki mu zdaj rečemo Sokolska dvorana – izjemne kakovosti v širšem merilu, ker so taka dela danes zelo redka in zato toliko bolj dragocena za ogled.«

Dr. Barbara Jaki, po rodu Novomeščanka, pravi, da se pri svojem delu počuti povsem izpolnjeno. Že v otroških letih je vedela, da želi postati umetnostna zgodovinarka. »Spominjam se dogodka, ki je zaznamoval moje življenje. Z očetom sva odšla na razstavo kmetijskih pridelkov, ki je bila v takratni kmetijski šoli na gradu Grm, zdaj pa je tam sedež Zavoda za spomeniško varstvo. Sadje in zelenjava me nista preveč zanimala. Oče me je hotel potolažiti in mi je rekel, da mi bo pokazal nekaj lepega. To je bila dvorana gradu, ki se mi je kot otroku zdela nekaj najlepšega, kar sem videla do takrat: dvorana, ki je imela strop, poln štukatur, po njem so plesali puti in raznovrstno sadje, sami lepi okraski, med njimi pa lepe slike, ki jih je okvirjala štukatura. Očarala me je in to dvorano sem obdelala v svoji diplomski nalogi.«

Pot v vznemirljivi svet umetnosti se ji je na široko odprla. Kot zanimivost še pove, da zaposleni v Narodni galeriji skoraj nikoli ne rečejo, da gredo v službo, ampak da gredo v galerijo. »Mislim, da je delovno mesto v taki ustanovi naravnost sanjsko.«

Tudi užitek obiskovalcev v prenovljenih prostorih ni nič manjši. Barbara Jaki je s svojimi izkušnjami in prizadevnostjo veliko pripomogla, da se Narodna galerija danes lahko primerja s podobnimi vrhunskimi ustanovami po svetu in da bogata narodna zbirka umetnin svoje sporočilo prenaša na obiskovalce.

Sodelavci v Narodni galeriji o Barbari Jaki pravijo, da delo razume kot poslanstvo, ki mu je predana s srcem umetnika, strastjo zaljubljenca in mislijo znanstvenika. Med njene dosežke je vsekakor treba prišteti tudi dolgoletno in uspešno pogajanje za gostovanje Narodne galerije z impresionisti v pariški galeriji Petit Palais. Koliko truda, predanosti, znanja in ljubezni do slovenske umetnosti in ne nazadnje do domovine je bilo vtkane v ta projekt, si ne predstavlja nihče, ki ni bil z njo ta del poti. Razstava je doživela izjemen uspeh in bila enkratna predstavitev slovenske umetnosti v tujini. Gostovanje v domovini impresionizma s slovenskimi impresionisti je bilo izjemno pomemben dogodek. Slovenija se je z njim vpisala na svetovni zemljevid umetnosti in za to je zaslužna samo dr. Barbara Jaki. Delati z njo je privilegij tudi zaradi njenega svetovljanstva, znanja jezikov, vizije, vztrajnosti in obenem izrednega smisla za poslovnost, še poudarjajo njeni sodelavci.

Zarja št. 42, 18. 10. 2016