Prvo tabloidno revijo na naših tleh si je leta 1989 zamislila Bernarda Jeklin. Njene »učenke«, dekleta z Lady, so se pred letom dni ob vseh peripetijah s prodajo blagovnih znamk odločila, da bodo svoje moči združila pod novim imenom Zvezde. To je zdaj tisti pravi prijazni trač časopis, ki ga ustvarjajo naše kolegice v sosednji pisarni, od koder se ob vsakotedenskem tuhtanju o novi številki Zvezd sliši huronski smeh. Ampak ustvarjanje tabloida je predvsem resno delo, se strinjata urednica Zvezd Simona Dakič Nemanič in Bernarda Jeklin, sicer že 16 let upokojena, vendar še vedno z ostrim očesom bedi nad množico časopisov. Dober trač jo razvedri in priznava, da Simonina ekipa ve, kaj dela. In to dela dobro.

Jeklinova pravi, da je bilo v tistih časih lažje biti revolucionar kakor dandanes. Če si imel šefa, ki ti je zaupal, so bile poti odprte. Njej in njenemu nosu za prave reči so povsem zaupali. Da je zavohala, kaj se bo prodajalo, kaj bo Slovence zanimalo, je deloma prirojeno, deloma pa posledica nenehnega učenja in spremljanja predvsem tujih medijev. »Takrat sem hodila po svetu odprtih oči in opažala ogromne kupe tabloidov v kioskih. Bili so to večji kupi od drugih časopisov. Pri nas pa nič, niti enega trač cajtenga! To so bili pač socialistični časi, ko zaslužek še ni bil tak imperativ, taka mamljiva vaba.«

Ni se povsem neobremenjeno podala v tračarsko zgodbo, čeprav je v ta projekt verjela kot v nobenega do takrat. Jeklinova je bila namreč čisto resna novinarka, pisala je za Delo in Tedensko tribuno (TT), babje časopise pa je v resnici prezirala. »Počutila sem se tako, kot da bi šla v kurbišče – ne ravno za kurbo, ampak morda za madame,« se glasno zasmeje. Natančno je namreč slutila, kaj se bo usulo iz uradnih logov in od krepostnih Slovencev. »Po Sloveniji se je opravljalo prav tako kot danes ali pa še bolj. Uradno pa smo bili kot rožice, nedolžni. Vedela pa sem, da trg je, saj če so trače brali Francozi, Angleži, Italijani in Američani, potem ni bilo razloga, da jih ne bi tudi Slovenci.«

Kot novinarka je res izgubila nekaj ugleda s prestopom k babjim časopisom, vendar je ta njihov prezir nadomestilo zadovoljstvo ob neverjetnih nakladah in branosti, malo pa jo je rehabilitiralo še dejstvo, da tako imenovano žensko čtivo bere tudi visok odstotek moških. Ah, to so bili fini časi, danes novinarjem ženskega tiska prav nič ne zavida! »No, morda to, da se greste te nore bitke s kapitalom, in to, kako ste se uprli kupcu blagovnih znamk – to pa je epska štorija!«

Neizprosna tekma. Drugače od Jeklinove je Simona Dakič Nemanič, ki je v svetu tabloidnega novinarstva več kot deset let, z Bernardinim revijalnim otrokom tako rekoč rasla. »To je bila zame fenomenalna revija. Spremljala sem jo, jo z veseljem brala in v največje veselje mi je bilo, ko sem prišla v njeno redakcijo in sem sama začela pisati o ljudeh, ki so me zanimali. Kot novinarki mi to ni bilo podcenjujoče, celo nasprotno je veljalo: ni mogel vsakdo priti v tako uredništvo in si bil kar frajer, da ti je uspelo. Obžalujem pa, da nisem šla skozi novinarsko šolo Bernarde Jeklin. Naredila je svoje punce, iz njih je znala potegniti najboljše. In prav za to sem ji hvaležna, saj sem 'podedovala' kar nekaj njenih prekaljenih novinark. Spomnim pa se, ko sem prišla v Bernardino pisarno, je bila vedno zasuta z gorami časopisov in revij, še posebej tujih je bilo veliko, in nje se skorajda ni videlo med njimi,« pripoveduje Simona. Bernarda pa hitro doda: »Ampak mene tega nihče ni učil; prave pohvale sem začela dobivati šele, ko sem šla v penzijo – prej me nihče ni hvalil, da ne bi bilo videti, kot da mi v rit lezejo. Zato so bili raje tiho. Jaz pa sem bila zelo vesela, ko sem ugotovila, da mi je kar uspelo delati z ljudmi.«

Tudi danes vlada v uredništvu Zvezd sproščeno razpoloženje, čeprav je tekma na trgu neizprosna. »Ekipa, ki ustvarja Zvezde, je izredno radovedna, prekaljena ekipa novinarjev, ki hodijo po dogodkih, kličejo ljudi, nenehno nekaj sprašujejo … Le način dela je povsem drugačen kot pred dvajsetimi leti. Takrat smo predvsem spremljali televizijo, danes pa se, in to iskreno priznam, najprej pregledajo objave znanih na družbenih omrežjih, fotografije naših fotografov ... V poplavi novic je pač treba vsak teden izbrskati nekaj zanimivega, novega o ljudeh, o katerih se nam zdi, da že tako vse vemo. Da to dosežeš in je kolesje utečeno, pa potrebuje ekipa veliko let zorenja in kilometrine,« pove urednica Zvezd.

Marsikoga, ki ošvrkne kakšen trač tu in tam, je slišati, češ, kakšna umetnost pa je pisati trače. Uf, velika, prikimavata obe sogovornici. »Predvsem v teh časih, ko vlada blazna konkurenca, je treba res znati pisati trače in pri tem je treba ogromno vedeti. Takoj se vidi, ali avtor kakšne novičke opleta z enimi in istimi izrazi ali pa res pozna zadevo, o kateri piše,« razloži Jeklinova.

Zasačena političarka. Pri Zvezdah se držijo načela Ne podcenjuj bralca! »Bralci so neverjetni. Zelo dobro vedo, kje in kdaj so kaj prebrali, opazijo celo, kdaj kakšno sliko ponovimo, in se pritožijo, češ, ali nimate nobene druge fotografije, da kar naprej objavljate eno in isto! Redko kličejo, da bi pohvalili, če jih pa kaj moti ali razjezi, se oglasijo. Ta fascinacija z znanimi je simpatična in zanimivo je opazovati, kako uživajo ob prebiranju zgodb. Četudi rečejo, da ne preberejo, vse vedo … Ko brskamo po življenju znanih, tega ne počnemo zaradi babjega firbca (naša redakcija je pač pretežno ženska), ampak predvsem zato, da bi naše bralce lahko vsaj malo razvedrili v hitrem tempu življenja.«

Bernardin moto je bil, da se nobena punca zvečer ne sme jokati zaradi zapisanega v njenem trač cajtengu. »Čeprav se katera vseeno kdaj je. Ampak žleht pa nismo bili nikoli, nad tem sem vedno bedela z železno roko. Saj veste, babe znamo biti žleht. In drugič, nikoli si nismo ničesar izmislili ali se lagali.«

Ljudje danes še vedno mislijo, da si trač časopisi izmišljujejo. Morda nekateri, a Zvezde niso na temni strani. »Moj način dela je tak, da vedno zahtevam izjavo. Novinar mora tistega, o komer pišemo, vedno poklicati. Ali me bo zvezdnik poslal v tri krasne, to ni pomembno, on mora vedeti, da pišemo o njem. Nepreverjenih stvari ne objavljamo. Tudi tega, da bi koga nalašč namočili, se ne gremo.«

Ljudje po eni strani silno uživajo med listanjem tabloidov, po drugi strani pa se tega sramujejo. Tako rekoč opravičujejo se, ker so revijo prebrali, ker so seznanjeni z najnovejšimi trači, in zelo pogosto navržejo, da so jo prebrali pri frizerju. Bernarda ob tem takoj postreže s primerom: »Zora Tomič je bila političarka, sociologinja, intelektualka, in ko je nekoč šla na letalo, so jo ujeli, da iz njene torbe kukata revija Lady in doktor roman (ti so se prodajali v trafikah, in to v neverjetnih nakladah, op. a.). Temu se je potem režala vsa Slovenija. Ampak to je tako tipično – tisti, ki so najbolj vihali nos nad tabloidi, so jih najbolj brali. Tipično slovensko sprenevedanje!«

Dakičeva prikimava in pojasni, da tovrstne revije nikoli niso imele globokega poslanstva. »To je branje za razvedrilo in sprostitev. Ko prebereš vse časopise in te nafilajo s politiko, se prija usesti s tabloidom v rokah in se sprostiti.« Dobro za živce torej, zato brž po Zvezde!

 
Po časopise na dan vojne

Bernardi so tuji časopisi pomenili dragocen vir informacij, in da bi jim lažje sledila, se je pri 36 letih šla učit italijanščino, nemščino in francoščino. Hodila je namreč na klasično gimnazijo, na kateri se je učila latinsko, grško, rusko in angleško. Tako je imela pregled nad tem, kaj berejo Evropejci. Prva leta je tabloid, ki so ga ustvarjali, bil povsem odvisen od tujih tračev, domačih je bilo zgolj za vzorec, zato so se po časopise redno vozili čez mejo. Prav 26. junija 1991, na dan osamosvojitvene vojne, je bilo treba iti spet na pot in nihče drug si ni upal, pa je šla Bernarda. »Na cesti ni bilo žive duše. Najprej sem odšla v Celovec, potem pa še v Trbiž, kjer me je na meji carinik ogovoril, češ da smo Slovenci nori. Od Trbiža do Kranja na cesti nisem srečala niti enega avta, vsi so sedeli doma, nad glavami pa so letali migi, grozno je bilo. Jaz pa sem šla, saj je bilo treba naslednji dan narediti novo številko revije.«

Italijani so bili svinje
Na začetku so se najraje zgledovali po nemških in avstrijskih tabloidih in povzemali zgodbe iz njih, iz italijanskih pa ne toliko. »Italijani so bili svinje. Njihov Oggi je na primer zvabil moža monaške princese Stephanie na luksuzni vikend v Belgijo, kjer so mu nastavili slačipunco najvišjega razreda. Dečko je bil slabotnega značaja, počasi sta se slekla pri bazenu, v grmovju pa so že bili pripravljeni trije paparazzi. Stephanie je vse to izvedela iz časopisov, celostranske fotografije so bile zgovorne, vse so pokazali, samo pikica je bila na njegovem mednožju – zaradi minimalne spodobnosti. Bilo je nagravžno. Zakon je razpadel, sledila je ločitev. Drugi tak primer, ko so paparazzi tičali v grmovju in vse posneli, je bil, ko se je princesa Diana ponoči na vrtu dobila s svojim ljubimcem. Kar tam na travniku so padale cunje. Italijanski Oggi je imel poleg revije priloženo tudi kaseto tega dogajanja – in bil razprodan po vsej Evropi,« se zelo natančno spominja Bernarda Jeklin, ki je v tej britanski kraljevi drami navijala za Camillo. »To je bila izjemna ljubezenska zgodba, Charles in Camilla sta se čakala 20 let! Diana, revica, je bila žrtveno jagnje, vendar je nato kar hitro pokazala zobe.«