revija Jana

Prejšnji četrtek smo se nagledali prizorov, kakršnih Katoliška cerkev še ni doživela – zdajšnji papež je pokopaval prejšnjega. Papež Frančišek je vodil obred sede, vsemu svetu je jasno, da tudi sam ni več v najboljši kondiciji, proti koncu slovesnosti pa je vstal, se poklonil predhodniku in ganljivo pobožal krsto iz macesnovine, preden so pokojnika odnesli v kripto pod baziliko svetega Marka. V kripto, kjer so do nedavnega počivali posmrtni ostanki Janeza Pavla II., ki je kmalu po smrti postal svetnik – nekateri na to čast čakajo dolga stoletja. Govori se, da se bo  svetniškemu zboru prav kmalu pridružil tudi Joseph Ratzinger. Pa čeprav je prelomil pravilo, da si papež do smrti. In, mimogrede, tudi on je vodil pogreb svojega predhodnika.

Dobro poučeni pravijo, da si je papež Frančišek oddahnil, pa ne zato, ker se je končalo nenavadno obdobje dveh papežev – zaslužnega in aktualnega, ampak zato, ker se je izognil nevarnosti treh papežev. Tudi sam je namreč že na začetku pontifikata napovedal, da bo odstopil, če svojih obveznosti ne bo mogel zadovoljivo opravljati. V tem primeru ne bi obdržal naslova »zaslužni papež«, kot ga je Ratzinger, ampak bi postal rimski škof, kar bi nasledniku povzročalo manj težav, saj se ne bi govorilo o dveh papežih. Ali celo treh. Ratzinger je živel skoraj deset let po upokojitvi, prav lahko bi se torej zgodilo, da bi medtem obnemogel tudi Frančišek.

Frančišek ne bi bil nikoli papež. Če ne bi njegov predhodnik odstopil. Račun je preprost – deset dni po papeževi smrti se začne konklave, torej volitve novega papeža, sodelovati pa smejo le kardinali, ki še nimajo 80 let, in izvolijo papeža med seboj. Frančišek pa ima ob smrti Benedikta XVI. 86 let. Kot se ve, se mu ni niti sanjalo, da bi utegnil postati papež, saj se do takrat še ni zgodilo, da bi bil božji namestnik na zemlji kdo, ki ni iz Evrope, ali bolje rečeno – velika večina papežev je bila iz Italije. Zadnji trije pa ne – Wojtyla je bil Poljak, Ratzinger Nemec (osmi nemški papež v vsej zgodovini), Bergoglio pa je Argentinec. Nesmiselno je ugibati, od kod bo naslednji papež, omenja se tudi Afrika. Ali pa morda končno znova Italija. Kam pravzaprav plove Katoliška cerkev? V folkloro z velikonočnimi pirhi in božičnimi drevesi ali pa ima kaj možnosti tudi resnična duhovnost, ki bi blažila ostrino brutalnega kapitalizma?

Benedikt XVI. je bil logična izbira. Nikakor pa ni bil nobeno presenečenje na papeškem tronu Joseph Ratzinger, ki je postal kardinal pri »rosnih« 50 letih in potem večino časa preživel v Rimu ter predaval na teoloških fakultetah doma in po svetu, bil je tudi predstojnik kongregacije za vero in najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II. Kar precej visokih cerkvenih dostojanstvenikov je poslušalo njegova predavanja in bralo številne knjige, ki jih je napisal, med njimi so bile nekatere kar osnovni priročniki. Rekli so mu Mozart teologije, saj je znal zapleteno teološko znanost preliti v lepe, razumljive, skoraj literarne misli. In nobenega dvoma ni, da je bil prvi ideolog Cerkve, še preden je postal papež.  

Skratka, kardinali so ga izvolili v dveh dneh, kar ni bilo nobeno presenečenje.

Bil je enako konservativen kot njegov predhodnik, le da je Janez Pavel II. s svojimi številnimi potovanji, srečanji z verniki, prijaznostjo in dopadljivimi gestami dajal vtis, da je liberalen in da bo v Cerkvi zapihal nov veter. Benedikt je bil veliko bolj zadržan, skoraj plah, prav zelo veliko odmevnih prireditev in gest med njegovim vladanjem nismo videli. Je pa bil videti globoko prizadet, ko se je opravičeval zaradi zlorabe otrok, ukazal je preiskovanje teh zločinov, še preden je postal papež. Jih je pa po drugi strani tudi skušal skriti oziroma zmanjšati njihov pomen, da bi ubranil ugled Cerkve. A vsaj najhujše je priznal.

Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023        

revija Jana