Šimen Zupančič

Silovit ne so jasno izrazili v Skupnosti občin Slovenije, Zvezi potrošnikov Slovenije, prav tako Zveza društev upokojencev, da o vetu državnega sveta in ustavnem sodišču ne govorimo. Obrtniki so bili edini za – in naši poslanci. Se je tem zmešalo? Če pogledamo na izid s trezno glavo in preberemo zakon, vidimo, da verjetno ne bo večje katastrofe. Bo pa zakon na pobudo ljubljanskega in še katerih županov romal v ustavno presojo.

Za navadnega državljana s podpovprečno plačo, ki se mora ob spopadanju z bolečino ob smrti svojca bojevati še z uradnimi postopki in razbijanjem glave, kje dobiti vsaj tisoč evrov, največkrat pa bolj kot ne 1500 evrov, se ne bo prav dosti spremenilo. Pogrebi se ne bodo pocenili, da bi se silovito podražili, pa menda tudi ne. V zakonu so namreč določili ceno osnovnega pogreba, to je 800 evrov. Ta zajema prijavo pokopa, pripravo pokojnika, pogrebno opremo, minimalno pogrebno slovesnost in pokop. Določitev enotne cene je svetovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije, poslanec Jani Möderndorfer, ki je glasoval za novi zakon, pa je povedal: »Želeli smo zavarovati uporabnika pogrebnih storitev in določili ceno osnovnega, še vedno dostojnega pogreba. Zavedati se je treba, da so cvetje, pevci, župnik, trobenta oziroma glasba nadstandard.« Tudi to, da želite upepelitev v dveh ali treh dneh, je treba doplačati krepko čez 200 evrov. Sicer pač čakate običajen teden dni.
Ko smo se pogovarjali z različnimi sogovorniki po različnih koncih države, so vsi dejali, da je realna cena pogreba pri nas bolj od tisoč do 1500 evrov. Še posebej stroški hitro narastejo, če je upepeljevalnica – imamo samo dve v državi, v Ljubljani in Mariboru – zelo oddaljena od kraja pokopa. Tako se lahko stroški prevoza hitro povzpnejo čez 300 evrov. Če se odločimo za klasičen pogreb s krsto, ne bomo nič privarčevali, saj nas bo osnovna krsta stala 300 evrov, izkop jame pa od 130 do 200 evrov (za žaro boste odšteli 60, za izkop pa do 50 evrov).
Pred leti mi je bilo še smešno, v družbi smo se zgražali nad tem, kako da so starejši čudni, ker pod posteljo hranijo kuverte z zneski za svoj pogreb. Zdaj se ta stara navada naših babic in dedkov marsikomu ne zdi več tako zgrešena. V resnici tisti denar še kako prav pride. Morda bi veljalo razmisliti, da namesto sveč svojcem raje stisnemo v roke kakšno kuverto.

Raztros, darovanje trupla ali posojilo. Ljudje se namesto klasičnega pogreba vedno pogosteje odločajo za raztros pepela – dobra plat tega je, da plačate enkraten znesek, ne pa letne najemnine za grobno mesto. Lahko se odločite za napis na plošči ali pa tudi ne. Za raztros že poprej izrazijo željo tudi ljudje brez svojcev, češ, vsaj nekdo bo tam prižgal svečko – za koga drugega, pa tako tudi zame.
Pogreb torej ni majhen strošek, lahko pa ga plačate po obrokih, v nekaterih občinah se da dogovoriti tudi za več kot standardnih šest obrokov. Nekateri se morajo odločiti celo za posojilo.

Do leta 2014 pogreb ni pomenil tako velikega finančnega bremena, saj je zdravstvena zavarovalnica svojcem vsakega, ki je imel urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, nakazala pogrebnino in posmrtnino. Potem je naša k varčevanju nagnjena država to ukinila, pogrebnina in posmrtnina pa sta zdaj samo še za socialno najšibkejše (za samsko osebo je cenzus dobrih 600 evrov, za družino pa dobrih 900 evrov). Imamo še tako imenovani socialni pokop – za tiste brez sorodnikov poskrbi za strošek pogreba občina.

Čeprav predstojnik inštituta za anatomijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Dean Ravnik nima občutka, da bi se ljudje za zapuščanje trupla v raziskovalne namene odločali zaradi denarne stiske, pa se je število darovalcev v letu 2014 povečalo za dobrih 140. Ko darovalec umre, sorodniki, ki naj bi za željo umrlega načeloma vedeli, o smrti obvestijo inštitut. Vse stroške, ki nastanejo s prevozom od kraja smrti do inštituta, na območju Slovenije prevzame inštitut, prevoz mora biti opravljen najpozneje v 72 urah po smrti, telo pa ne sme biti obducirano.

Vaški grobarji. Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti je bil še iz leta 1984 in področje se je urejalo v vsaki občini po svoje. Načeloma smo bili z ureditvijo pokopališč in pogrebno dejavnostjo zadovoljni, zakaj bi torej spreminjali dobro ureditev? Novi zakon naj bi le sledil realnemu stanju v državi, končno pa naj bi bili poenoteni minimalni pogoji izvajanja pogrebne dejavnosti za vso državo. Računsko sodišče je ugotovilo, da v 30 občinah pogrebno dejavnost izvajajo zasebniki, v 73 je javna služba, v preostalih pa so sistemi pomešani. Četudi so v posameznih občinah izvajali pogrebne dejavnosti podizvajalci, torej zasebniki, so bile cene dogovorjene z občinskim odlokom, tako da so bile za vse enake.

Marsikje na podeželju v primeru smrti pokličejo enega človeka, po navadi je to zasebnik, in ljudje tega sploh ne dojemajo kot tržno dejavnost, v resnici težko govorimo o hudi konkurenci. Boj za pokojnike torej bolj skrbi večja mesta, kot so Ljubljana, Maribor, Koper …

Andrej Benko, zasebnik, ki se s pogrebno dejavnostjo ukvarja že 25 let, pravi, da je na severnem Primorskem že od njihovih začetkov čisti trg. »Na podeželju ni bilo komunalnih podjetij, sprva so po vaseh za izkop grobov skrbeli posamezniki – kakšni vaški posebneži, morda celo pijančki (vaški grobar). Ljudje so dolgo morali za vse poskrbeti sami. Ponekod so bile za izkopavanje grobov odgovorne družine – vrstile so se po hišnih številkah. Na začetku smo hoteli samo prodajati pogrebno opremo, a smo spoznali, da ljudje potrebujejo celoten servis. Tako smo začeli ponujati vse. Mi, zasebniki, in ne javna podjetja, ki jih sploh ni bilo. Ker je bilo sprva vse prepuščeno ljudem in njihovi lastni organizaciji, smo lahko zasebniki 'prodrli' na trg,« razlaga Benko. Njegovo podjetje že 20 let vzdržuje tudi deset pokopališč, to je od 300 do 400 grobov (za primerjavo: v Ljubljani je približno 40.000 grobov). Vzdrževanja pokopališč so se lotili zato, ker le tako lahko pridejo do ljudi, da jih spoznajo in si pridobijo njihovo zaupanje. »Da bomo zaradi novega zakona, s katerim niti zasebniki nismo povsem zadovoljni, viseli pred bolnišnicami in domovi za starostnike ter delili posetnice, je nezaslišano. Velik nesmisel in neumnost,« je ogorčen Benko.

Kdor prvi pelje, prvi melje. Zakon je na široko odprl vrata trgu pogrebnih storitev in zdaj javna podjetja ne bodo več imela glavne in edine besede – bi se tega morali resnično bati? Möderndorfer se odločno brani: »Nismo glasovali za privatizacijo pogrebov! Zakon je posnetek realnega stanja v Sloveniji.«

Res, v zakonu piše, da bodo občine še vedno lahko določale pokopališki red, kar pomeni, da bodo avtonomno določale izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti. Torej, če občina želi, lahko še vedno omeji pogrebno dejavnost – na primer pogrebno moštvo in izkop jame. Tako lahko lokalna skupnost tudi po tem zakonu še vedno omeji konkurenco. Kako bo k pogrebni dejavnosti pripustila zasebnike, je torej tudi poslej v rokah občin. Je pa res, da javnogospodarske službe ne bodo več edine – to možnost so jim odvzeli. Möderndorfer napoveduje, da bodo tako v velikih mestih 90 odstotkov pogrebnih storitev še vedno opravljale javne službe.

Lokalni skupnosti so prepustili tudi zelo pomembno odločitev, to je 24-urna dežurna služba ali tako imenovani prvi prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnice, ki mora ostati javna služba oziroma lahko občina podeli koncesijo. Ta točka novega zakona pa nikakor ni všeč zasebnikom. Svojci seveda ne želimo skakati od ponudnika do ponudnika in primerjati cen – v prvih težkih trenutkih so nam vse takšne zadeve in že tako nujna papirologija v odvečno breme. Po navadi je tako, da tistemu, ki pokojnega prvi odpelje, naročimo tudi vse drugo. Zasebniki vztrajajo, da naj bi 24-urno službo opravljali vsi, ki za to izpolnjujejo pogoje. No, to se ne bo zgodilo.

Svojci pokojnika torej ne bodo mogli izbirati prvega prevoza, bodo pa lahko vse drugo: kdo bo pokojnika pripravil na pogreb, kje ga bodo upepelili … Ker imamo samo dve upepeljevalnici v državi in ker se zasebniki za tako drago, milijonsko naložbo verjetno ne bodo odločili, se tudi stanje pri upepeljevanju ne bo spreminjalo.

Propad pokopališč? Še vedno bo pokopališka dejavnost, torej urejanje in vzdrževanje pokopališč, občinska služba. Od te dejavnosti pa so bile vedno samo izgube, in če bodo občine manj služile s pogrebnimi storitvami, se bo to poznalo pri urejenosti pokopališč. Direktor ljubljanskih Žal Robert Martinčič je že povedal, da bodo Žale z vsako pri zasebniku kupljeno krsto čez čas prisiljene povišati cene in zmanjšati vlaganja v pokopališča.

V eni izmed večjih slovenskih občin so nam povedali, da urejanje pokopališč ni tako majhen strošek: tukaj je mesečni račun za vodo, ki je na pokopališčih dostopna vsem vsaj deset mesecev na leto, za odvoz in morebitno sortiranje odpadkov, vsaj enkrat na leto se zamenja pesek, štirikrat na leto je treba vse poti pograbiti, vsaj petkrat na leto je treba pokositi travo, dvakrat pa obrezati živo mejo. Pred 1. novembrom pa te dejavnosti še okrepijo, skoraj vsak list sproti poberejo, saj so ljudje takrat še posebej občutljivi za urejenost. Da ne omenjamo nabave in vzdrževanja orodja in pripomočkov za vzdrževanje zelenih površin na pokopališčih, nemalokrat so potrebna tudi zidarska dela, vodijo se pokopališki katastri, občine tudi skrbijo za oddajanje grobnih prostorov in za izdajo soglasij za kamnoseška in druga dela. Če se bo pri upravljavcih pokopališč začel zaradi delne liberalizacije trga kazati minus, se bo to verjetno odrazilo v nižjem standardu vzdrževanja pokopališč. Bi se lahko tudi dvignile cene za letni najem grobov? Te se vrtijo okoli 30 evrov za navadni in okoli 15 za žarni grob. Nekateri so prepričani, da bi po takem dvigovanju cen ljudje še bolj opuščali grobove. Že zdaj to marsikdo stori.

Nadzora ni. Javna podjetja ne bodo kar izginila, posebno če se ljudje odločimo, da želimo z najemom storitev pri njih podpirati njihovo delo, in če hočemo še naprej imeti urejena pokopališča. Benko pravi, da se cene ne bodo dvignile, o padcu kakovosti pa si niti ne drzne razmišljati. »Če sem na trgu, moram delati dobro, sicer bom hitro brez dela. Svojega podjetja v 30 kilometrov oddaljene kraje ne morem širiti, saj se mi stroškovno ne izide. Da bi zasebniki na veliko služili, ni res. Ne morem reči, da živim slabo, zagotovo ne, ampak kriza se pozna tudi pri nas. Jaht nimamo. Pri nas klasični pogreb stane približno 1500 evrov, v Italiji in Avstriji zagotovo 3000. So pa tam tudi plače višje. Medtem pa je oprema za pogrebna podjetja – na primer nabava pogrebnega vozila, ki ga moramo kupiti v tujini, za slovenske podjetnike enaka kot za avstrijske ali italijanske.«

Do zdaj je pogrebno dejavnost lahko opravljal vsak, v novem zakonu so določeni minimalni pogoji. To naj bi bilo dobro. Kaj pa nadzor? Prav zaradi nemotenega delovanja in visokih etičnih standardov mora biti zagotovljen nadzor, je opozarjala Zveza potrošnikov Slovenije in se zavzemala za opredelitev te dejavnosti kot obvezne gospodarske službe. Nadzor bo zdaj zagotavljalo Ministrstvo za gospodarstvo, najverjetneje tržni inšpektorat, do zdaj pa nadzora – ni bilo. »V 25 letih nisem doživel nobenega obiska inšpekcije. Zavzemam se za nadzor. V vseh dejavnostih so pokvarjeni ljudje, bodisi v zasebnih pa tudi javna podjetja niso imuna za nepravilnosti,« pravi Benko.

Ko so pogrebne storitve popolnoma odprli prostemu trgu, se je v tujini (Francija, Anglija) to odrazilo v višjih cenah in slabšem vzdrževanju pokopališč. Dve leti bosta dovolj, da se pokažejo pomanjkljivosti. Bomo na preži.