Poznava se nekaj let. Bila je nekakšna kemija na prvi pogled. Prijetna ženska z okusom in slogom. Zelo samosvoja. Morda bi se ji kdo tudi izognil, ker je za na vas nekoliko preveč posebna. Ne gladi po dlaki navzdol, raje nasprotno. Pove, kar misli, in ne skriva svojih čustev, česar ljudje niso vedno vajeni. Navadno gre vse pod preprogo. Pri njej nasprotno. Če že kdo kaj skrije, jo sama obrne okoli in pokaže na prah in drugo ropotijo.

Ne prenese spletk. Zmoti jo, če ji kdo soli pamet, kaže premoč ali se kako drugače šopiri. Zna pogledati in videti, kaj se skriva za maskami ljudi. Zna svetovati, kaj bi lahko storili, da bi bilo bolje. Vsi tega ne marajo, a tisti, ki iščejo, jo najdejo in vprašajo, ali se v rožcah skriva kakšna rešitev zanje.

Ne razpreda z vsemi. Zdi se, da jih izbira. Izogiba se duševnim okužbam, zato se umika. Verjame v intuicijo. Verjame naravi, narava ji vrača. Piše, da je našla svojo srečo v sajenju, gojenju, iskanju in nabiranju zelišč. Prišel je čas, ko je začutila, da mora recept zanjo dati še komu. Zato je napisala knjigo Zelišča z gore. Menim, da je presegla samo sebe. Mnogi, ki so knjigo že držali v rokah, se strinjajo, da je lepa zunaj in znotraj. Veliko je pripomogel tudi požrtvovalni, izkušeni fotograf Rok Plešnar, prijatelj iz najstniških let, ki se je dobro uglasil z avtorico. Najbrž pa knjige ne bi bilo, če za vsem skupaj s svojo bitjo ne bi bil njen mož, nekdanji smučar slovenske reprezentance, Gregor Grilc. V uvodu knjige je zapisala: »Z njegovo veliko podporo mi je uspelo zaživeti svoje sanje. Postala sem zeliščarica, ki si zjutraj nadene klobuk, vzame košaro in se odpravi na raziskovanje okolice. Za nekoga je to privilegij, zame pa je pot do sebe in svojega bistva.«

Ste mestno dekle, vsaj velik del življenja ste preživeli v Ljubljani. Je želja do gora in zelišč zorela že dlje časa ali je življenje, kot ga živite, splet okoliščin?
Želja po gorah je tlela v meni že vse življenje, saj me je pogled na gore najbolj osrečeval in pomirjal. To, da sem rasla in se šolala v Ljubljani, ima tudi svojo prednost. Drugače gledam na stvari in življenje.
 

Pred kratkim ste izdali svojo prvo knjigo o zeliščih v obliki dnevnika Zelišča z gore. V njej je poleg praktičnih navodil in receptov mogoče zaslediti tudi vonj po vašem intimnem življenju. Zveni zelo pravljično.
Ta vonj po pravljičnosti je marsikaterega bralca kar dobro oplazil. Med različno spletno pošto, ki jo prejemam od njih, mi pišejo, da imajo nekaj zemlje in da sta se jim pojavljali želja in zamisel, da bi se ukvarjali z zeliščarstvom. Prosijo me za kakšen namig ali nasvet, kako se tega lotiti. Več, kot da jih spodbudim, res ne morem. Težko je nekomu razložiti, da ni tako preprosto od danes do jutri. Telesno in tehnično je seveda to izvedljivo, gre pa pri tem za nekaj več ... Gre za dušo. Veste, človek zeliščar mora imeti rad dve stvari: rože in ljudi. Mora jih začutiti, če veste, o čem govorim. Brez tega je to le posel, ki pa žal dolgoročno ne bo tekel. Zeliščarstvo nikoli v zgodovini ni bilo dobičkonosna panoga, in prav je tako – potrebna je skromnost, da rože delujejo.

Poletje se bliža koncu. Katere rožice se zdaj nabirajo?
Poletja je vedno prehitro konec in tako tudi rože odcvetijo. Zdaj nabiram dobro misel, zlato rozgo in smetliko. Ko bodo rože odcvetele, bo na vrsti izkopavanje korenin.
 

Nam zaupate kakšno čajno ali drugo mešanico?
Seveda vam jo z veseljem zaupam, to ne sme biti skrivnost: dobra čajna mešanica za jesen in dobro jutro je: ameriški slamnik, poprova meta, dobra misel in zlata rozga.
 

Kako poteka vaš dan poleti?
Poleti mi mojega dneva marsikdo ne zavida, saj vstanem ob peti uri in si vzamem nekaj časa zase, potem pa sem že na njivi ali se odpravim na potep. Delam do poznih večernih ur (sušenje, mazila, pripravki). Ker imam dva otroka, Evo in Krištofa, sem dober del dneva tudi mama, kuharica, taksist ... Sem pa slabša in nedostopnejša prijateljica in hči svojim staršem, ampak, hvala vsem, ki me sprejemajo takšno, kakršna sem, takšno, ki pomeša ure in datume dogovorov ali tudi pozabi priti na kosilo.

 

Kako pa preživljate zimo?
Najraje z družino, prijatelji in ob knjigah, za katere osem mesecev v letu nimam časa. Hodim na obiske, jih sprejemam ter laskam in crkljam vse, ki si to zaslužijo.
 

Ljudje vas verjetno sprašujejo za nasvete. Je kakšno vprašanje še posebej pogosto?
Vprašanja so različna, težko bi nekaj izpostavila, vsa pa stremijo k temu, kako biti vitalen in seveda srečen.
 

Ste v času, ko se ukvarjate z zeliščarstvom, odkrili kakšen poseben recept za srečno življenje?
Draga Urška, ker sva prijateljici in ker me poznate, bi bilo bolje, da bi namesto mene odgovorili vi, ker veste, da sem srečna (op. p: Mirjam je našla srečo v gorah med rožcami in seveda ob svojem možu, s katerim si je ustvarila družino.)

 

Kako daleč seže vaš razgled?
Za zdaj ga ne potrebujem, seže pa od Kamnika do Julijcev, če se sprehodim z očmi.
 

Kaj pa, če uporabite šesti čut?
Potem vidim tja, kamor ljudje ne gledajo radi, in pogosto se moram obrniti stran, si vzeti čas zase, da si spet opomorem. Ljudem, ki gledajo s srcem, se ni treba bati, tistim, ki pa ne znajo drugače in vidijo le »avtomobilski pleh«, po možnosti črne barve, minimalistične zgradbe, drage obleke in dišave, pa tudi moje rožce ne bodo pomagale.