Deložacije iz stanovanja, slabe stimulacije v igralskem poklicu, zaradi izgube službe, umika predloga za kandidaturo za notarja, zaradi domnevne nedovoljene proizvodnje mamil. Rezultat – gladovne stavke danes nihče več ne jemlje resno.

Decembra smo si na nacionalni televiziji lahko premierno ogledali dokumentarni film Lačni upora, vaš tretji skupni projekt z režiserjem Dušanom Moravcem. Zakaj ste se lotili te teme?

Še vedno imam v spominu poročila o gladovnih stavkah po letu 1990. Bila je prava epidemija. Če nekoliko pretiravam, skoraj vsak, ki je imel kak problem in nekaj časa, je napovedal gladovno stavko. Zanimivo se mi je zdelo, da nihče o tem ni napravil nobene resne analize. Želela sem ugotoviti, zakaj je bilo ravno po osamosvojitvi tako veliko gladovnih stavk, pa tudi to, kako resno so se jih lotili.

In zakaj je bilo tako veliko gladovnih stavk ravno po osamosvojitvi?

Po eni strani so ljudje zelo veliko pričakovali od nove države v smislu uresničitve svojih individualnih interesov, pravni sistem pa ni bil učinkovit. Stvari, ki bi jih ljudje morali doseči po pravni poti, jih niso. Po drugi strani so ključno vlogo odigrali mediji, saj so tem stavkam namenili zelo veliko pozornosti. Tudi zato, ker je bila po osamosvojitvi prisotna zelo velika senzibilnost za človekove pravice. Ali Žerdin v dokumentarcu razloži, da so takrat imeli ljudje tudi nekaj zelo dobrih referenc od prej. Pri tem mislim na uspešno gladovno stavko doktorja Janeza Ruglja leta 1985 in stavko kosovskih rudarjev leta 1989, ki je posredno pripeljala do razpada Jugoslavije.

Zajeli ste obdobje od 1970 do 2010. Zakaj ravno to?

Ker sva bila z režiserjem omejena z dolžino filma, sva se morala odločiti za neki časovni okvir. So se pa seveda takšne stavke pri nas dogajale tudi prej. V Trbovljah so leta 1934 denimo gladovno stavkali rudarji, ker so jim hoteli zmanjšati plače, in bili pri tem uspešni. Takoj se je zganila tudi javnost. Iz solidarnosti so ustavili obrat Cementarne v Trbovljah, sledili so jim steklarji s kemičnimi delavci v Hrastniku.

Eden od bistvenih pogojev za gladovno stavko je, da se odvija na očeh javnosti.

Preberite še ...

· Trajnost

Napaka, ki jo dela večina Slovencev

Ja, sicer gre za sofisticirano dieto. Odrekanje hrani je eden od osnovnih mehanizmov zavračanja nečesa. V nekdanji Jugoslaviji so velikokrat stavkali tudi zaporniki. V filmu obravnavava primer Dobroslava Parage, političnega zapornika, ki so ga ob gladovni stavki prisilno hranili. Če vemo, da je bila prva v javnosti odmevna gladovna stavka v Sloveniji leta 1985 Janeza Ruglja, se o drugih ni slišalo veliko. Institut gladovne stavke so po nekdanjih republikah v Jugoslaviji uporabljali v politične namene, v Sloveniji pa ne. Gladovna stavka študenta Borisa Vuka ob zasedbi filozofske fakultete v Ljubljani leta 1971 se je neslavno končala tako, da so ga odpeljali v Polje in prisilno hranili. Je pa res, da v prejšnjem režimu ti pojavi večinoma sploh niso prišli v javnost.

Ste morda raziskali, kakšen je profil ljudi, ki se odloči za tako vrsto upora?

Po mojem nimajo skupnega profila. Ker ni enotne oblike. Nekatere so bile skupinske za politične namene, druge so bile individualne, zastavljene za partikularne cilje. Med temi so bile nekatere zelo resno zastavljene, druge predvsem za medije. Knjigarnar Dušan Cunjak nam je v dokumentarcu povedal, da je za medije »čisto zadosti, če se človek hrani odpove za en teden. Več lahko samo škodi organizmu«. On je na ta način v 90. letih stavkal trikrat. Sklical je novinarsko konferenco, na kateri je razložil, zakaj bo stavkal. Mediji so mu namenili veliko pozornosti. Danes se to ne bi zgodilo.

Je katera od gladovnih stavk pri nas, poleg Rugljeve, še posebej izstopala?

Pred petimi leti so gladovno stavkali delavci kočevskega gradbenega podjetja Prenova. Če se v njihovo stavko ne bi vključila združenje Nevidni delavci sveta in Socialni center Rog ter na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve lansirala peticijo, za njihovo stavko skoraj nihče ne bi izvedel. Pa še takrat niso bili posebej uspešni.

So imeli stavkajoči v 90. letih več uspeha?

Ne bi rekla, da so bili takrat uspešnejši. Imeli so predvsem veliko večjo medijsko pozornost. Zanimivo je, da se je večina teh zgodb iz devetdesetih let kar nekje izgubila. Medijsko zanimanje za zadevo je v nekem trenutku splahnelo, zgodbi niso sledili do konca in se še danes ne ve, kako se je posamezna stavka končala.

Kje vidite prihodnost upora?

Mogoče bi odgovorila kar z izjavo teoretičarke Svetlane Slapšak, ki v filmu pravi, da ima gladovna stavka svoj namen in je lahko učinkovita samo, če družba ni lačna. Lakota pa lahko postane množični pojav.