Če tam s severa, praktično naravnost nad našo glavo, slišite krike navdušenja, so to bržkone Danci, ki se veselijo rekordnega prirastka – to poletje pričakujejo 1200 Dančkov več kot lani. In mnogi verjamejo, da jim je ta prirastek prinesel televizijski spot, ki (na seksi in duhovit način) v bistvu pravi, dajte svojim mamam vnuke. Seksajte za svojo mamo. Očitno so oglaševalci pritisnili na pravi gumb.

Medtem pa se druge države, ki jim tudi pada rodnost, obupano sprašujejo, kaj, oh kaj, storiti? Odgovor se zdi očiten: povejte ljudem, naj seksajo za mamo.

Je bila na delu državna agencija? Prosvetljen minister? Navdihnjen javni delavec? Ne – oglas je dala delati potovalna agencija, ta namreč z njim nagovarja seniorje, naj svojim odraslim otrokom plačajo počitnice v toplih krajih, ker menda Danci na sončnih počitnicah seksajo za 51 odstotkov več. Nihče ne zna prav razložiti, kje so dobili ta podatek. »Najbolj trpijo mame, ki morda nikoli ne bodo izkusile radosti vnukov,« trkajo na srca parov brez otrok, bodoče dedke in babice pa pozivajo, »združimo moči in dajmo svetu vnuke«. Dveinpolminutni oglas (ki si ga lahko z angleškimi podpisi ogledate na doitformom.dk; na isti strani imajo tudi vaje za boljši seks, samo pravimo) prikazuje sivolaso gospo, ki v parku hrepeneče opazuje babico z otrokom, potem pa sina in njegovo partnerko pošlje na počitnice. Konča se seveda s srečno babico z dojenčkom v naročju – in pripisom »dostava v devetih mesecih ni zajamčena.« Saj. Vedno je treba prebrati drobni tisk.

Ampak 1200 dojenčkov več, tudi če ne vemo zagotovo, ali so jih spočeli prav zaradi tega oglasa – drži pa, da so ga začeli predvajati lanskega septembra, pa sami izračunajte – je vsega spoštovanja vreden dosežek. Dvigniti rodnost v državi ni preprost dosežek. Pravi recept se nam še vedno izmika.

Le kdo se lahko upre ovulacijskemu popustu? Za potovalno agencijo Spies je to že drugi odmevni oglas, prvega so nad Dance (z geslom seksajte za Dansko) spustili marca 2014, tudi ta je duhovit in tudi ta operira s statistikami neznanega izvora (deset odstotkov Dancev je spočetih na počitnicah, pravi, ker na počitnicah Danci za 46 odstotkov več seksajo kot sicer). Ponudili so ovulacijski popust in ponudbo še dodatno osladili – če lahko dokažejo, da so otroka zaplodili na počitnicah, ki so jih plačali pri njih (dokazujte s fotografijo pozitivnega testa za nosečnost, lepo prosimo), dobijo za tri leta plenic in drugih potrebščin za dojenčke, povrhu pa še brezplačne »otrokom prijazne« počitnice. Dancev prvi oglas očitno ni spodbudil, da bi naredili opazno več otrok, si je pa zato doslej prigledal že okrog devet milijonov klikov (ja, tudi na YouTubu ga imajo, odtipkajte »do it for Denmark«). In tako zdaj bolje razumete stavek iz drugega oglasa, ki pravi, če že nočejo seksati za domovino, bodo pa gotovo za svojo mamo. In kdo bi si mislil, imeli so prav.

A vtis, da za višjo nataliteto na Danskem skrbi zgolj potovalna agencija (ki to utemeljuje s tem, da si zagotavlja posel v prihodnosti), je v celoti in povsem napačen. Neprofitna agencija, ki skrbi za spolno izobrazbo v šolah, zdaj poleg napotkov, kako preprečiti nezaželeno nosečnost, mladino uči tudi o lepih straneh (načrtovane) nosečnosti, pa o tem, da je ni dobro predolgo odlagati.

V Jutlandiji, kjer so vrtci in šole vedno bolj prazni, se je leta 2014 neka občina dogovorila s starši, da vsaj še štiri leta ne bodo zapirali izobraževalnih ustanov, če se starši obvežejo, da bodo več seksali. Starši so pristali in tudi držali obljubo: v nekaj mesecih so v občini že našteli za tretjino več nosečnosti.

Mesto Kopenhagen, kjer tudi beležijo upad rojstev, je sprožilo svojo lastno (rahlo resnejšo) kampanjo za dvig rodnosti, v katerem meščane spodbujajo, naj imajo otroke bolj zgodaj, državna televizija pa je prispevala oddajo Knald for Danmark (v poetičnem prevodu nekaj takega kot F****te za Dansko).

Apokalipsa danes: Danska pa seveda ni edina dežela, ki ji peša rodnost – in tudi ne edina, ki skuša z najrazličnejšimi ukrepi trend obrniti. Problem je skupen večini dežel razvitega sveta, države – in včasih celo posamezna mesta – pa se ga lotevajo z najrazličnejšimi prijemi, od klasičnih (cenejši vrtci, nižji davki za družine z otroki, višje otroške doklade) do naravnost bizarnih. Nekatere države so v preteklosti z različnimi ukrepi skušale tudi prisiliti državljane, da bi imeli več otrok, pa se to ni nikoli obneslo. Nizka rodnost ni nov pojav, z njim se politiki spopadajo že desetletja – Hitler in Stalin sta na primer podeljevala medalje z veliko otroki, vendar to začuda ni opazno dvignilo natalitete.

Italijanska ministrica za zdravje Beatrice Lorenzin je pred kratkim z grozo opazila, da Italijanke ne rojevajo več toliko, kot bi bilo treba, pa je maja dvignila alarm: »V petih letih smo izgubili več kot 66.000 rojstev na leto!« In je napovedala, da bo podvojila podporo družinam z nizkimi prihodki, z 80 na 160 evrov. Če ne ustavijo trenda padanja, je zlovešče napovedala, » … bo čez deset let za 40 odstotkov manj rojstev kot leta 2010 – to bo prava apokalipsa.«

Nemčija, ki je lani s prvega mesta na lestvici držav z najnižjo rodnostjo spodrinila Japonsko, skuša zadeve popraviti z uvozom mladih, plodnih priseljencev, ampak to, je pozneje opazila, prinaša s seboj drugačne težave.

Azijske eksplozije domišljije: mestna državica Singapur se je problema nizke rodnosti lotila z več ukrepi, najbolj odmevna pa je bila »Nacionalna noč« avgusta 2012, ki so jo priredili skupaj s sponzorjem, znano tovarno bonbonov. Državljane so spodbujali, »naj vaš patriotizem eksplodira!«. Vendar se eksplozije domoljubja niso zgodile v zaželenem številu, državljani se namreč pritožujejo, da je imeti otroka v Singapuru preprosto predrago, že za enega morata dva starša delati od jutra do večera, enostarševski družini pa se račun preprosto ne izide. Država, ki je najprej poskusila s korenčkom (»baby bonus«, finančna nagrada za vsakega otroka, ni dosegla rezlutatov) ne odneha, zdaj so omejili število enosobnih stanovanj, ki jih smejo zgraditi, da bi samskim pristrigli krila in jih nežno porinili proti družinskemu življenju v večjih stanovanjih. Domislili so se še otroških hranilnih računov – za vsak dolar, ki ga nanj naložijo starši, država prispeva enako vsoto. Ustanovili so program, ki pomaga starim staršem poiskati stanovanje v bližini vnukov (da jih lahko varujejo, starši morajo namreč veliko delati) in uvedli davčne olajšave za družine s tremi otroki ali več. Delodajalci morajo plačati najmanj 12 tednov porodniškega dopusta. In vse to še vedno ni dovolj.

Južna Koreja se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja trudila znižati rodnost. Uspelo jim je še predobro, pa si zdaj prizadevajo za to, da bi jo spet dvignili. Eden od ukrepov je »Družinski dan« - vsako tretje sredo v mesecih se luči v pisarnah pogasijo ob 19.30 (že?), uslužbence pa spodijo domov, da se ukvarjajo z otroki. In morda še kakšnega naredijo.

In potem je še ukrep, ki se ga lahko domislijo samo Japonci: skupina študentov je sestavila Yotaruja, robotskega dojenčka. Ni sicer zelo podoben pravemu dojenčku, zna pa jokati, kihati, se hihita, če ga požgečkate, in tečnari (a se ga da pomiriti z ropotuljico). Da robot sicer ni človek, so rekli Yotarujevi snovatelji, »je pa super, če robot spodbudi človeška čustva, da si ljudje zaželijo lastnega otroka«. Žal niso nikoli objavili, koliko ljudi si je po druženju z Yotarujem omislilo lastnega dojenčka.

Tokijsko predmestje Urayasu je namenilo 90 milijonov jenov za triletni projekt zamrzovanja jajčec. Tako bodo ženske imele možnost imeti otroka, ko si ga zaželijo. Zamrzovanje jajčec je drago, stane od več kot pol milijona jenov, ženske iz Urayasuja med 25 in 34 leti pa bodo plačale samo dvajset odstotkov vsote, ostanek bo primaknila občina. Žal oploditve z odmrznjenimi jajčeci ne beležijo visokih odstotkov uspeha.

Medtem pa število starejših občanov na Japonskem že presega število otrok. Leta 2012 je tovarna plenic priznala, da je število prodanih plenic za starejše prvič »rahlo preseglo« število otroških plenic.

Dobro ohranjen hladilnik zamenjam za otroka: Vladimir Putin si je že pred leti zastavil cilj, da bi »družina s tremi otroki v Rusiji postala pravilo«, pa je uvedel že več ukrepov (in najmanj tri družini in spočetju posvečene praznike). Leto 2008 je razglasil za »leto družine«, že leto poprej pa je 12. september razglasil za »dan spočetja«. Pari so si lahko vzeli prost dan, ženske, ki so rodile devet mesecev poznje, pa so bile nagrajene s hladilniki, televizorji, celo terenec je bil v igri. Tudi druge matere niso prikrajšane, rojstvo drugega otroka država nagradi z 10.000 dolarji. Oh, in v nekem moskovskem parku so postavili klopi, narejene tako, da par nežno zdrsne skupaj (in kaj jima potem preostane drugega, kot da se objameta in malo pocrkljata?). Stvar očitno deluje, nataliteta se je rahlo, čisto rahlo dvignila.

A Putin ni prvi ruski politik, ki spodbuja rojevanje otrok. Po Stalinovi medalji za materinstvo (prvega reda za šest otrok in drugega reda za samo pet) je tedanja Sovjetska zveza rodnost še naprej nežno spodbujala – z denarnimi nagradami ob rojstvu otroka, z dokladami za bivanje, dolgimi porodniškimi dopusti.


Več v  Zarji št. 26, 28.6.2016