Moj bog, koliko krasnih šopkov! Čeprav je miza v  jedilnici Kučanovih zelo velika in čvrsta, se šibi pod njimi. Naš ni največji, je pa najbolj žareče pisan. Gospa Štefka se je najbrž kar namučila, da je našla zanj še zadnjo prazno vazo.

Čeprav je gneča, se ob cvetju šopirita še dva zajetna krožnika. Eden s saherjevo torto, ki je prav takšna, kakršna mora biti – dovolj vlažna in ne presuha, kot se pogosto zgodi, ter še en krožnik z raznovrstnimi piškotki. Slavljencu nasploh ni posebej do sladkarij, ampak na krožniku s piškoti ždi skušnjava, ki ji včasih preprosto mora podleči in se ji pravi non plus ultra. Od kod tako sofisticirano ime za preproste okrogle zadevice, ne vemo in zaman ugibamo, povem pa lahko, da jih sestavljata dve pečeni beljakasti polkrogli, no, polkroglici, ki ju veže v sprijeto okroglo celoto ribezova marmelada. Če ni ribeza, so lahko tudi marelice. Na beljakaste skušnjave ima predsednik še spomine iz rane mladosti. Medtem ko je mama ustvarjala nonplusultraste piškotne umetnine, so izpod mize švigale rokice: »Mami sem jih vselej po malem kradel,« se ob spominu smeji gostitelj.

Tile nonplusultraši so se rodili pod rokami Kučanovih sester. Štiri ima, vse še zelo pri močeh in vse štiri so odlične kuharice.

Praznovanje se je zavleklo pozno v noč. Dan je sončen, povsod varljivo diši po pomladi, Kučanovi pa so malce utrujeni. Tudi praznovanje sedemdesetletnice je bilo namreč non plus ultra, zavleklo se je pozno v noč in družina nabira svežo kondicijo.
                                                                 X

Gospod Kučan, kako je biti star sedemdeset let?
To še natančno ne vem, ker sem šele začel biti star sedemdeset let. Ampak ko se bom na to navadil in ko mi bo postalo jasno, kako je s tem, bom pri osemdesetih to razložil. Če bodo moja osemdeseta seveda še koga zanimala.
Ste stari sedemdeset let ali ste mladi sedemdeset let?
To je približno tako kot pol prazen ali pol poln kozarec. Jaz sem mlad sedemdeset let. In upam, da bom še dolgo mlad sedemdeset let.
Sedemdesetletnica je zelo imenitna obletnica. Je bilo naporno?
Niti ne. V mojem življenju so bile že zadeve, ki so bile mnogo napornejše. Kar pa zadeva prehode iz enega obdobja v drugo, je bil najbolj dramatičen in naporen prehod iz enega tisočletja v drugo, ker se je plazil računalniški črv, ki se je očitno nekje izgubil  in se potem ni zgodilo nič dramatičnega. Je pa na ta račun takrat steklo veliko šampanjca.

Ne vošči vam le uredništvo Jane, voščijo vam tudi številni bralci in bralke. Če vam vzklikajo še na mnoga leta, kaj jim boste odgovorili?
Tudi jaz jim odgovarjam: še na mnoga leta! Tistim, ki  še niso doživeli sedemdeset let, na podlagi moje dvodnevne izkušnje lahko povem, da to pravzaprav ni noben velik dogodek, tudi človek nima za to kaj veliko zaslug. Tiste, ki so že stari sedemdeset let, pa sprašujem, ali se strinjajo z mano, ker se najbrž tudi njim zdi, da to pravzaprav ni nobena starost.

Več v Jani št. 3, 18.1.2011