Službo na klin?
Saša Drobnič Škrjanec nima nič skupnega z oblikovanjem. Po srednješolski izobrazbi je gostinka in v tem poklicu se je kalila kar nekaj let, in to predvsem v domači gostilni. Po nekaj letih so gostilno prodali, doštudirala je turistiko in se kot organizatorka v turizmu kalila na Globturju in Skifanu, kjer je bila komercialistka za italijanski trg. Pred dvema letoma je službo obesila na klin, ker ji je, kot pravi, vse skupaj začelo presedati. »Če bom toliko delala, kot delam v službi, mi bo zagotovo uspelo.«

Mož jo je naučil šivati

V začetku je znal šivati samo Mitja. Naučila ga je babica, od katere je podedoval star šivalni stroj. Saša si je zaželela sešiti torbico, tej je sledila druga, nato je sešila šal, krilo… Prijateljico so jo spraševale: »Kje si to dobila?« In tako sta se skupaj resno lotila šivanja, predvsem modnih izdelkov in svojo Jagababo postavila na noge že leta 2005, ko še ni bilo tolikšne ponudbe rokodelskih izdelkov. Z Mitjem sta šivala predvsem modne izdelke – šale, krila, torbice – in jih prodajala po sejmih. Tako sta si služila denar za potovanja in obiskala Indijo, Filipine, Kubo… In potem je prišlo najpomembnejše potovanje – v svet starševstva. In za Jagababo ni bilo več časa.

Zakaj ime Jagababa?
»Z imenom smo kar zadeli. Gre za zgodbo iz koroške pravljice. Gre za žensko, ki vse začara. Na začetku sva imela slogan 'Stvari, ki začarajo'. Zdaj nama je prijateljica naredila nov logotip, s katerim predstavljava novo podobo in dodatne izdelke za dom. Geslo se glasi: 'Drži kot prišito!' Kar je tudi res.« Jagababa ima certifikat za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije »Rokodelstvo – Art&Craft Slovenija.«

Dobro, da ne znam, ker si potem upam

»Škoda, da nisem naredila kakšne šole za oblikovanje tekstila, več bi znala, sem včasih pomislila, potem pa sem prišla do ugotovitve, da je dobro, da ne znam, ker si tako več upam. (smeh) Upaš si, poskušaš in se veliko naučiš kar sam. Na žalost, smo Slovenci takšni, da ti redko kdo kaj pove, pa tudi kadar ti pove, te napoti samo do polovice. Kje neki sem ga zdaj polomila, sem se velikokrat spraševala. In raziskovala naprej.«

Obogatela ne bosta?
»Ah, kje neki! (smeh) Razen, če bi ustvarjala velike količine. To ni nič več delo za počitnice, vse gre za preživetje. Jaz sem spomladi pustila službo, mož pa je jeseni ostal brez dela. Zdaj kot samostojni podjetnik nadaljuje delo krajevnega arhitekta in hkrati veliko pomaga okoli Jagababe, predvsem pri promociji. Sva kar dober tim.«

Grahasta kura?

»Glede na to, da smo doma na vasi (Lobček pri Grosupljem) - kjer seveda ne vlada vaško vzdušje, ampak gre bolj za spalno naselje pri Ljubljani – in da živimo na parceli, kjer je bila nekoč kmetija moje babice, kjer je bil hlev in kjer so bile kokoši, želimo s tem motivom 'preslikati' del tega sveta. Zato grahasta kura. Pike pa me tako ali tako vedno spremljajo. Sladkovodna postrv je dodatni motiv. Najbolj popularna je še vedno kura.«

Komu prodajata in kako?
»Največ se proda na sejmih v tujini, denimo, zdaj pred velikonočnimi prazniki se je na popularnem sejmu v neki avstrijski vasici kar trlo ljudi. Prodala sem vse, kar sem prinesla. Oglašujeva na facebooku, prodajava pa tudi po spletu, ki je priročen za tiste, ki so že kdaj prej kaj kupili, nato pa se občasno znova oglasijo in naročijo kaj novega. Ljudje sicer radi vidijo izdelek in ga potipajo.«

Bi šla nazaj v redno službo?

Prepričana je, da si tega ne želi. V Jagababo je vloženo veliko truda, veliko sredstev, treba je zdržati in ugotoviti, kam ju bo odpeljala. »Po dveh letih res ne moreš reči ali si uspel ali ne. Treba je zdržati.«

Kaj je najlepše pri takšnem delu?
»To da se zjutraj ne zbudiš s kepo v želodcu, ampak si z veseljem želiš naprej premikati meje svoje malega projekta.«