Razprodaja propadajoče Mure
»Pridite, v Muri imamo razprodajo, cene se gibljejo od enega evra do nekaj čez štiristo za najdražji plašč!« Tako mi je sporočila gospa, ki dela v tovarni izjemnih šivilj, delavk in delavcev okroglih trideset let.

Malce me je stisnilo pri srcu, saj so bile napovedi še pred dvema letoma, ob našem zadnjem obisku, optimistične: šivilje so imele delo in skromno plačo in videle so svetlejšo prihodnost kljub šušljanju, da se denar in delo selita, no, tudi na jug. Nato se je letos spomladi zgodil stečaj, na televiziji smo videli solze lastnice, ki jim delavke niso verjele, obljubam o čudežnem investitorju tudi ne. Danes le še štiristo delavk (v najboljših časih jih je bil 6500!) z vsak mesec obnovljeno pogodbo s stečajnim upraviteljem v AHA Muri šiva že naročena oblačila, toda trgovinica outlet ob razprodaji prekmurskega znanja cveti. O razlogih za potop izjemne Mure je spregovorila predsednica sindikata Jolanka Horvat.
Dogaja se to, da so nekateri sprejeli slabe poslovne odločitve, vedno pa nastradamo navadni ljudje, delavci. Včasih je v Muri delalo okoli 6000 ljudi, pred prvim stečajem okoli 3000, po njem 1500, zdaj nas je dobrih štiristo. Ob stečaju nimamo ne dopusta ne česa drugega, saj spet začenjamo z ničle. Ko smo po stečaju prišli nazaj na delo, smo dobili štiri dni dopusta – težko je.
Je za to najbolj odgovorna država, ki je lastnikom podjetja omogočala plenjenje, če je to prava beseda?
Plenjenje je prava beseda! Preprosto gre za izžemanje delavskega razreda. Že prej se je to dogajalo, toda ne v tolikšni meri kot pri zadnjem lastniku. Zdaj se je pokazalo, da te potem, ko kot lastnik izžameš delavce, več ni; pobereš tisto, kar je, in odideš. Ja, govorim o Lukančičevi. Je prišla, je imela vizije, prikazovala nam je, da bomo živeli v oblakih, povedala nam je, da nam bo šlo dobro, da plače ne bodo takoj pretirano visoke, da pa se bodo stvari za zaposlene odvijale tako, kot se morajo (kisel nasmeh). Toda prišlo je leto 2011: že takrat se je začelo, že takrat smo delavci sumili, da nekaj ni v redu.
Zakaj, na kakšni osnovi?
Zato, ker se niso več plačevali prispevki, morali bi dobiti plačan tudi celoten regres, pa so začeli govoriti, da ga bomo dobili v dveh, nato v treh delih. Začeli smo sumiti, da nekaj ni v redu. Leta 2013 se je začel naš sindikalni mandat in takrat se je začelo. Šli smo na vlado, prinesli smo dokumente z Dursa o neplačevanju prispevkov in jih odnesli vodstvenemu kadru, pa so zatrjevali, da bodo plačali. Takrat je prišla k meni tudi Lukančičeva in mi rekla, da zahtevamo plače, plačevanje prispevkov in regresa, pa sem ji odgovorila, da je to naša ustavna pravica. In mi je rekla, kje naj vzame, da nima – to je bil odgovor, no, in jok: mislila je, da bo s svojim jokom kaj dosegla. Takrat smo se odločili za dvourno opozorilno stavko.
Ste takrat vedeli, kaj se dogaja z državno denarno pomočjo?
Vedno, ko smo vprašali, ali gre ta denar kam drugam, je bilo to zanikano, rekli so, da denar iz AHA Mure ne odhaja drugam. Toda nas niso pustili zraven, da bi preverili, kaj se dogaja s tem denarjem – pa smo ves čas spraševali, opozarjali in zato imeli opozorilno stavko. Po njej so nam nakazali neto plačo, prispevki pa spet niso bili poravnani. Ob stavki je Lukančičeva vprašala, kakšen sindikat smo, da tako delamo – jaz nisem njena osebna prijateljica, nisem njen ritoliznik, jaz zastopam delavce, delavske interese, tudi svoje interese, ker sem delavka. Midve nisva bili ne vem kako »na liniji«.
Ste takrat že vedeli, da se lastnik podjetja javlja na razpise ministrstva za gospodarstvo ter da dobiva denar z razpisov vnaprej in ne da bi se preverila realizacija poslov s fakturami?
Ne, nismo vedeli. Smo pa šli na ministrstvo za gospodarstvo, povedali, da ne dobivamo plače, da prispevki niso poravnani, in prosili, da nam pomagajo, da bi lahko naprej delali. Takrat nismo vedeli, da država ne nadzoruje svojega denarja, denarja, ki ga je dala za razvoj podjetja. Vprašali smo jih, zakaj ga. Lukančičeve niso vprašali, kam je dala ta denar – odgovora ni bilo ne v ustni ne v pisni obliki. Mislim, da je bilo politiki in državi čisto vseeno, kaj se bo zgodilo z AHA Muro. Veste, če jaz kot država nekomu dam denar, ga čez mesec dni zagotovo vprašam, kje je denar, kaj se je vložilo v proizvodnjo.
Več preberite v tiskani Jani (št. 32, izid: 12. 8. 2014).
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se