zarja jana

Ne vem, kako bi bilo, če bi se sosledje dogodkov zamenjalo, da bi torej najprej udarilo francosko poročilo o duhovnikih, ki so zlorabili več kot 216.000 otrok, šele potem pa bi se dogodil »pohod za življenje«.         

A je bilo obratno.

Najprej so se torej odpravili na ljubljanske ulice nasprotniki splava. Shod je bil (v nasprotju s siceršnjimi protesti) prijavljen, ne ravno množičen in skrbno varovan – kordon policistov je namreč ščitil zagovornike življenja pred skupino antiprotestnikov, ki niso molili in peli, na njihovih transparentih pa je med drugim pisalo »marš iz naših maternic«. Na pohodu so bili vsaj trije, ki jih je bilo treba še posebej varovati – nadškof Zore, ki med drugim navija pri sedanji oblasti za znižanje davkov Cerkvi, poljski veleposlanik, ki je kršil osnovno diplomatsko zapoved, da se ne sme vmešavati v notranje zadeve države gostiteljice, in Grims. Hojs pač ne zmore biti povsod. Iz ljubljene Madžarske, kamor sedanjo vlado čedalje bolj zanaša, ni bilo opaziti vidnejših predstavnikov.

In zakaj se je sveti pohod moral odvijati prav na ulici, Cerkev množičnih protestov, ki smo jim priča, sicer prav nič ne odobrava? Mar nimajo dovolj cerkev, ki so večinoma napol prazne, razen če mašujejo priljubljeni duhovniki (ki pa niso zmeraj priljubljeni pri vodstvu Cerkve)? Zakaj v božjih hramih ne masirajo vernic, naj rodijo, kar so pridelale, sicer bodo končale v peklu? Pri tem pa nikoli ne slišimo, kako bodo končali neprevidni brizgalci semenčic, med katerimi se tu in tam najde tudi kašen duhovnik. Ki ima potem dve možnosti – ali izstopi iz Cerkve in si ustvari družino ali pa prekine vsako vez z materjo in otrokom, le preživnino ji je dolžan pošiljati. Običajno se odloči za drugo možnost.

Čisto mimogrede – bo treba spet malce ponergati okrog ločitve Cerkve in države? Kajti poljski primer je zelo vabljiv. Tudi v najtršem komunizmu je o tem, kdo (ne) bo zmagal na volitvah, soodločala duhovščina. Prižnica je pač močan politični faktor. Po valu demokracije v zadnjih desetletjih se je ugotovilo, da je treba razvratno in predvsem neubogljivo družbo znova spraviti v red, in začne se, kakopak, pri ženskah, ki podpirajo od tri do štiri hišne vogale, kar je prav, le nekdo jih mora pri tem voditi s trdo roko. Tako ne mislijo le talibani, ampak tudi mnogi krščanski bratje, le da so pri svojih dejanjih nekoliko bolj prefinjeni.

V torek je potem svet preplavilo poročilo neodvisnih francoskih strokovnjakov o zlorabah otrok v Katoliški cerkvi. Več kot 216.000 v zadnjih sedemdesetih letih. Pri tem bode v oči še en podatek – v domačem okolju zlorabljajo sorodniki predvsem deklice (75 odstotkov), v cerkvenem pa predvsem dečke (80 odstotkov). Torej duhovniki, ki zlorabljajo, niso le pedofili, ampak tudi homoseksualci. Papež, ki je sicer ukazal široke preiskave cerkvene pedofilije, tudi o homoseksualnosti pravi, »kdo sem, da bi sodil«, kljub temu pa je uradna Cerkev homofobna in veselo sodeluje z državami, ki omejujejo skupnosti LGTB.  

Skratka, si predstavljate, kaj vse bi lahko pisalo na transparentih protestnikov (večinoma so bile seveda ženske), ki so tisto soboto nasprotovali pohodu za življenje? Raje se ukvarjajte z otroki, ki ste jim uničili življenje, recimo. Ampak ta je še nežen.  

Pri  tem pa znanost svari, da je planet prenaseljen, preobremenjen in da nas bo to pokopalo. Iz tega sledi, da so pohodi proti splavu absolutno nesmiselni. Logično, kajne? Ampak neka druga, žal tudi naša logika trdi tole – onih drugih je preveč, nas je pa premalo. Torej?!

Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021