Revija Zarja

Jih je pa treba zajeziti, in če je le mogoče, z najpametnejšimi odraščajočimi na svetu probleme tudi predebatirati, to je že res. Naj prvi vrže kamen tisti, ki ni grešil. Prvi cvek v gimnaziji sem dobila iz slovenščine in mama, ki je bila zadolžena za šolo (in večino drugega), je rekla, naj kar doma ostanem, če sem ga začela lomiti pri svojem najljubšem predmetu. Ko sem dobila prvo ne preveč lepo polletno spričevalo, sem se modro odločila, da je mamo nesmiselno še dodatno vznemirjati, zato sem ga podpisala kar sama. Prepričala sem jo, da v gimnaziji polletnih spričeval ni in pika. Našla jih je nekaj let po tistem, ko sem končala fakulteto. In sem jih slišala za nazaj. Sem pa s tistim prvim ponaredkom sprožila verižno reakcijo: mama je imela izjemno lepo pisavo, a zelo specifičen podpis, ki ga nisem znala ponarediti. Se pravi, da sem vsa naslednja leta podpisovala vmesna spričevala in druge reči, ki bi jih lahko z veseljem pokazala. Razredničarka bi namreč takoj ugotovila, da vsi podpisi niso mamini.

Čemu ta uvod? Prejšnji teden so se zbrali ravnatelji srednjih šol in se hudo jezili zaradi novih predpisov, ki so jih na tihem in brez posveta s tistimi, ki naj bi to izvajali, sprejeli na šolskem ministrstvu. Tam pa se izgovarjajo, da tako zahtevajo evropski predpisi o varstvu osebnih podatkov, in če gre za pravila, se jih je pač treba držati. Gre za to, da bi morali dijaki, ki dosežejo polnoletnost (to se praviloma zgodi v zadnjem letniku srednje šole ali v enem prej), dati svojim staršem pisno soglasje o tem, da jih sme razrednik obveščati o ocenah, vzgojnih ukrepih, neupravičenih urah in podobnem. Če ga ne bi dali, bi si potemtakem kar sami pisali opravičila, starši pa niti na govorilne ure ne bi smeli. Za povrh bi morali dati soglasja očetu in materi, v nekaterih primerih pa le enemu od obeh (v složnih družinah to ni problem, v drugih pa). In še bolj za povrh so precej strožji nekateri disciplinski ukrepi, saj je mogoče dijaka že za en teden špricanja brez poprejšnjih opozoril vreči iz šole. Takšni, ki se potepajo naokoli ali špičijo še kaj hujšega, najbrž staršem ne bi dali dovoljenja, da poizvedujejo o njih. Vse leto bi lahko vsako jutro šli od doma, ne da bi starši vedeli, da niso več v šoli!

Preberite še ...

· Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Po reakciji ravnateljev pa tudi staršev je videti, da novih pravil ne bodo pogoltnili brez boja, saj za povrh prinašajo še kup administriranja in zapravljanja časa za bedarije. Zadeva bi bila smiselna le, če bi polnoletni dijaki samo prinesli prepoved obveščanja staršev, za kar bi imeli seveda pameten razlog. In mnogi ga, žal, imajo. Niso problem predvsem ali samo dijaki, ampak žal tudi njihovi roditelji in skrbniki, ki bi lahko zaradi (rešljivih) problemov uporabili ekstremne kazni, nič pa ne bi naredili, da bi se v trikotniku šola – starši – dijaki zares kaj izboljšalo.

Več v Zarji št. 29, 17. 7. 2018