Že dolgo me ni bilo strah pred intervjuvancem, pred njim pa se je porodilo strahospoštovanje. Postal je predsednik  Društva slovenskih pisateljev, ki obstaja že 142 let, in zatrdil, da bo deloval v duhu, ki ga je zakoreninil že Davorin Trstenjak, prvi predsednik društva. Ta je slovenske razumnike vzgajal v narodnem duhu ter se potegoval za slovensko besedo v gledališču in knjigi. V obdobju Avstro-Ogrske monarhije je zapisal, da je pisateljska država republika!

Razmere niso rožnate. Prihodnost ne obeta nič dobrega. Še več, prihodnost je grožnja, zlasti mladim. Številni  razumniki se umikajo. Tudi Ivo Svetina bi lahko v miru počil na kakem grškem otoku, kjer se dobro počuti. In pesnil. Zdaj je v pokoju, nihče mu ne bi očital. Zadnjih 16 let je bil direktor Slovenskega gledališkega muzeja, pred tem pa še marsikaj, med drugim umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, pa dramaturg in urednik na TV Slovenija. Vmes je seveda pisal, pesnil in prevajal. Zdaj bo nadaljeval delo svojih predhodnikov. Tudi zato, da ne bo šlo v nič vse tisto, kar so si priborili naši dedje. Govorila sva tudi o njegovem dedu, po katerem ima privzgojene številne manire, najbrž tudi to, kako se znajti v ženski družbi.

Ne smemo biti apatični. Dobila sva se na sedežu slovenskih pisateljev, na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani. Malo je zamudil, pa ne preveč. V zgornjih prostorih je sestankoval glede Slovenskih dnevov knjige.  Preden je sedel za veliko mizo, je zaprl troje vrat, da je v tistem precej velikem prostoru za veliko prazno mizo ustvaril vsaj nekaj zasebnosti. Najprej je spregovoril  v imenu vseh  slovenskih pisateljev. O stvareh, o katerih so zadnje dni slovenski mediji že poročali. O tem, da bo v društvu nadaljeval že uveljavljene projekte od Vilenice do Slovenske pisateljske poti, da se bo zavzel predvsem za socialne pravice pisateljev, zlasti samozaposlenih v kulturi, da bo pisateljskemu poklicu vrnil dostojanstvo, da bo poskušal pripomoči k temu, da bo naša osrednja založba Mladinska knjiga vendarle  ostala pri življenju, da bo poskrbel, da knjige ne bodo tako obdavčene, saj jim država vzame veliko preveč.  »Čas je takšen, da ne smemo biti apatični,« je zagnano dejal in mimogrede pohvalil našo revijo, ki da je ohranila dostojanstvo in kvaliteto ter se ni navzela rumenega vonja. To je rekel ravno tedaj, ko sem mu hotela razložiti, da sem prišla po zgodbo o njem, da nas bralke zanima, iz kakšnega testa je novi predsednik slovenskih pisateljev, kaj mu je všeč in česa ne mara, pa sem se še malo zadržala in se prepustila njegovemu toku misli. Ta naju je naprej ponesel k bledi mačehi Evropi.

Sem  evroskeptik, milo rečeno. »Marsikdo danes pravi, da je tretjo vojno dobila Nemčija, ne da bi izstrelila en sam naboj.« To, da smo kljub vsem oviram in pritiskom ohranili slovenski jezik, je skorajda čudež. In kako ga bomo še naprej? Ob tem se je spomnil na čudovito knjigo Kameni splav portugalskega pisatelja Joseja Samaraga (Beletrina, 2014). Ta  je tedaj, ko sta se Španija in Portugalska pridružili Evropi, napisal zgovoren roman, morebiti celo preroški. Kontroverzni nobelovec ima odklonilen odnos do evropskega povezovanja, kot ga ima tudi Ivo Svetina, ki verjame, da bi krepitev manjših samostojnih enot Evropo le okrepila. »Pisatelji smo in bomo pripomogli k dvigu duhovne ravni Slovencev. Dobro napisana knjiga ne more nadomestiti nobene druge oblike govora.«

Je danes vsak lahko pisatelj? Tiskovne konference, na katerih slovenski pesniki, pisatelji, plesalci, igralci, glasbeniki, režiserji in drugi umetniki  predstavijo svoje nove stvaritve,  so malo ali nič obiskane. Zdi se, kot da nimajo vmesnega prevajalca, ki bi zmogel njihove globoke misli prenesti v jezik ljudstva, in tako ostanejo rezervirane za preozek krog ljudi. Na drugi strani imamo manj kvalitetne ustvarjalce z veliko občinstva, ki imajo za sabo dober piar in se znajo predvsem dobro prodati. Njihova dela čez noč postanejo uspešnice, sploh če so začinjena z resnično, dramatično, iskreno zgodbo, povedano v ljudem razumljivem jeziku, s katero se lahko poistovetijo. So pa lahko tudi nevarno blizu kiča. Ivo Svetina se je ob tem spomnil na knjigo PSI. Kupil je ni, si jo je pa nedavno izposodil v knjižnici. Precej je bila zmahana, kar je kazalo, da je po njej veliko povpraševanja. Z zanimanjem se je lotil branja dela, po katerem sega toliko bralcev. »Ta knjiga skuša na silo opozoriti nase.  Ko sem jo prebral, sem navkljub 'skrivnostnosti', v katero je ovita,  ugotovil predvsem dvoje: da jo je napisala ženska in da je doma iz Maribora. Vsebina pa je skromna. Bil sem razočaran.« Lahko vsak avtor knjige, ki se danes izdajajo kot po tekočem traku, postane član Društva slovenskih pisateljev? Pravila za sprejem novih članov že desetletja ostajajo enaka. Pisatelj mora izdati vsaj dva romana ali pesniški zbirki in potem izbrana komisija odloči, ali s svojimi deli lahko pristopi kot eden od članov slovenskih pisateljev. Ivo Svetina si predvsem želi, da bi tudi mlajša generacija članov in članic aktivneje sodelovala v društvu, za kar si bo tudi prizadeval. Tudi za njihov socialni status, ki je ponižujoč.

Zavzema se za manj močne. To ste že povedali v številnih medijih, mu rečem, ko ponovno izpostavi problem samozaposlenih v kulturi, ki nimajo nobenih pravic, nobene bolniške, porodniške, kaj šele dopusta.  Problem bi bilo moč rešiti dokaj hitro, in sicer s kolektivno pogodbo, ki državnega proračuna ne bi opazno obremenila, saj gre za zanemarljiv delež posameznikov, ki na različnih področjih delujejo v dobro dviga slovenske kulturne zavesti. Povsem nelogično se mu zdi, da država pobere od davka na knjigo trikrat več sredstev, kot jih nato dodeli za subvencioniranje knjig. Četudi se zaveda, da ne bo šlo zlahka, bo vztrajal, da se to uredi. »Če ne bo šlo zlahka, bo pa treba malo poriniti.« A motijo ga tudi druge nepravilnosti v naši družbi. »To, da ima danes medicinska sestra 600 evrov plače, je škandal.«  Zaveda se, da socialne države, kot je nekdaj bila, ne bo nikoli več in da se je svet v temeljih spremenil, vendar to še ne pomeni, da bi morali kar pasivno čakati in nič ukrepati. On je tiste vrste, ki ne bo čakal. Povzdignil bo glas. »Ne smemo pristati na diktat lastnikov kapitala.« Posledice počasnega zmanjševanja pravic in izčrpavanja večine na račun elite so in še bodo katastrofalne. Nikakor ne smemo čakati, pravi. Toda slovenski narod se kar ne upre, sem mu rekla. Kje so zgovorni možje, ki so se pripravljeni izpostaviti za višje cilje?

Ko se je pred dnevi sin osmošolec pripravljal na ustni nastop z delom Ivana Tavčarja, me je vprašal: »Mami, zakaj so slovenski moški liki vedno tako cagavi?« Mogoče bi k pogumu slovenskih mož lahko pripomogli tudi pogumnejši literarni junaki. Pesnik je odgovoril, da je »natura slovenskih junakov natura narodove duše«.  Toda narava Predsednika slovenskih pisateljev je bojevita. Zna z avtoritetami, pred katerimi se ne skriva, in je dovolj samozavesten, da zna povzdigniti glas ter se upreti. To se je naučil od očeta Iva Svetine, partizana, ki je stopil v komunistično partijo še pred vojno, ko od tega, da si v partiji, nisi nič imel, razen policijskega preganjanja in zapora. Njegov oče je od svojega očeta, ki je bil med prvo svetovno vojno upravitelj zaporov v Pragi, dobil prav posebno dediščino, med drugim dobro vzgojo. Ivov oče je dve leti bival pri njem in tedaj spoznal tudi prave praške gospe, ob njih se je naučil ob pozdravu poljubljati roko. In ko se je osemletni deček po dveh letih iz Prage z vlakom vrnil v rojstno Žirovnico in na postaji ni prepoznal svoje mame ter ji je, namesto da bi jo objel, poljubil roko, so imele vaške gospe ob tej gesti veliko povedati. O tem bo mogoče Ivo Svetina nekoč še kaj napisal, saj je gotovo prav dedek ta, po katerem sta z očetom povzela nekatere manire uglajenega vedenja, ki pri ženskem spolu puščajo prav poseben pečat.

Očetovski lik je ključen. Očeta je spoštoval in se ga tudi bal. Danes, ko na odnos z njim lahko gleda z distance (umrl je leta 1988),  se mu tak odnos zdi dober, ni bil pa vedno prepričan o tem. Odraščal je v družini, kjer sta imela oče in mati pomembne funkcije v komunistični partiji, mati je bila med drugim predsednica Rdečega križa. Vzgajali sta ga starejši sestri Nasta in Vlasta. Zlasti sedem let starejša Nasta. Dobro se mu je zdelo, da sta ga jemali s sabo v svojo družbo, in še danes pravi, da med njimi drži trdna zaveza. Starši so jim zaupali in vsi trije so se potrudili, da tega niso izkoristili. Vsaj ne prevečkrat. Ivo se spomni, kako se je enkrat v zgodnjih dvajsetih po prečuti noči vrnil domov, a ko ga je mati zagledala vsega utrujenega, ga ni napadla z očitki, le jasno mu je rekla, da če bo nadaljeval v tem ritmu, ne bo nikoli mogel uresničiti svojih želja. To se ga je tako dotaknilo, da se je tistega dne odločil, da si ne bo več toliko škodil in bo med drugim končal študij primerjalne književnosti ter literarne teorije. Kako pa se znajde sam kot oče, me je še zanimalo. Je namreč oče 36-letnega sina Svita, ki je že tudi sam oče šestletnega Timona. Odgovoril je, da ni znal biti taka avtoriteta svojemu sinu, kot je bil njemu njegov oče, ker se je vzgoje lotil drugače. Njegov oče na primer njemu ni prebiral pravljic, medtem ko jih je Ivo vsak večer bral ali celo izmišljeval za svojega sina, ki ni in ni hotel zaspati, tako da je pogosto on zaspal pred dečkom in naslednjega dne pozabil, kje se je končala pravljica. Sin je postal odvetnik.

Ženske in skromnost, ki ni nujno lepa čednost. Po dobrih dveh urah mi je gospod Ivo že zaupal še kaj več, kar se je bil namenil, da bo povedal v imenu pisateljev. To, da je nanj zelo vplivala zlasti starejša sestra Nasta, ki je že v šestdesetih bivala po več mesecev v Franciji in Nemčiji ter v Ljubljano s seboj  prinesla čisto poseben »šlif«, kot se je tedaj reklo. Tako da je imel pri izbiri žensk visoka merila. Za ženo si je izbral sestrino prijateljico, sodnico za prekrške; poleg tega, da je bila pametna, je bila  lepa, manekenka. A  Ivov oče se je zdel tako močan lik, da sva se vrnila k  njemu. Povedal je, da je bila njegova osebnost zaznamovana s samomorom njegovega očeta, Ivovega deda, in njegovega strica, ko je bil še mladenič. Ivov oče se je vseskozi tiho bal, da se tragedija ne bi prenesla na sina, našega sogovornika, vendar Ivo razen enkrat v gimnaziji, ko ga je zavrnilo neko dekle, ni nikoli pomislil na samomor, pa tudi tedaj ne čisto zares. Se je pa tako končalo življenje nekaj njegovih prijateljev, otrok partijskih veljakov. Na glas je razmišljal, kaj je vendarle njegovo družino odvrnilo od tega, in povedal, da gotovo skromnost obeh staršev (a ne lažna skromnost, temveč to, da sta kljub morebitnim priložnostim in nekaterim privilegijem zmogla ohraniti trezno glavo ter do konca sledila uresničevanju višjih, skupnih in ne lastnih ciljev) in zaupanje, ki sta ga zmogla vnesti v družino. In to zaupanje med otroci traja še danes. »Če ti starši zaupajo, spodbujajo tvojo samozavest in to je ključno.«

Pa ste vi skromni, sem ga vprašala, in dobila odgovor, da skromnost, kot jo večina danes razume, ni lepa čednost, sploh če se človek zaveda svojega notranjega bogastva. »Treba se je uresničiti, treba je imeti želje in treba je plemenititi bogastvo, ki ga človek nosi v sebi, v tem primeru razumem skromnost kot nelepo čednost.« Toda želje spravljajo človeka v nemir. In že sva se znašla pri budizmu in knjigi, ki jo je pred leti prevedel in je tedaj nanj zelo vplivala, Tibetanski knjigi mrtvih.

Želje spravljajo človeka v nemir. Ne le posameznika, ves sistem. Ko smo se Slovenci priključili Evropi, smo imeli pričakovanja. Ker se niso izpolnila, smo zdaj jezni, frustrirani, celo obupani. Dobro ve, kakšne so lahko posledice neuresničenih želja. Prevajanje Tibetanske knjige mrtvih, ki je izšla na začetku 90. let pri založbi Mihelač, ga je zaznamovalo.

Tisti čas, ko se je Ivo Svetina intenzivno ukvarjal z budizmom, se je poigraval tudi z mislijo, da bi se odrekel vsem željam, tudi pisateljskemu ustvarjanju, da bi se tako pripravil na čim čistejši konec življenja in bi lahko, kot zmorejo vešči izvajalci meditacije, svoje umiranje izkoristil za dosego velike duhovne izpolnitve.  Njegovo zanimanje za budizem ob prevajanju ni moglo ostati površinsko, še več, vsega ga je prevzelo, a so se ga besede, ki mu jih je ob obisku Slovenije namenil dalajlama, tako globoko dotaknile, da je o budizmu, ki  ima na zahodnega človeka lahko nevaren vpliv, ponovno temeljito razmislil. Dalajlama mu je namreč rekel, naj se zahodnjaki pretirano ne navdušujmo nad budizmom, ker gre za psihološki sistem, ki ni narejen po meri človeka, rojenega na našem kosu zemlje, kjer vlada krščanstvo. To je v uvodu  k nemški izdaji Tibetanske knjige mrtvih dobro pojasnil Carl Gustav Jung. V Ivu je močno odmevalo spoznanje, da želje, ki jih nikdar ni mogoče dokončno potešiti, saj ena poraja drugo, v človeku povzročajo le nemir. Na tem je zgrajeno tudi potrošništvo. Sicer je res, da človek mora imeti želje, saj ga to poganja naprej, iz dneva v dan, vendar se jim mora znati hkrati odreči. Kako doseči ravnotežje?  »Človeško bitje je razpeto med srce in um: pamet je lepa in počasna gospa, ki lahko pomaga, če se ji predaš in ji zaupaš, srce pa utripa po svoje. Tudi sredi noči se lahko njegov utrip iz neznanih vzrokov  pospeši. Poskušati moramo biti pametni in krmariti, se prepuščati srčnim vzgibom in dušnim skrivnostim ravno prav, da ne napravimo  usodne napake.« Sam je to zmogel in kljub temu da je sledil srcu, pravi, ni zagrešil nič tako usodnega, kar bi škodovalo njemu ali drugim okoli njega. Znanje, ki si ga je na svoji poti brskanja po človekovih globinah nabral, mu bo v teh vihravih časih gotovo v pomoč tudi v najnovejši vlogi.