Foto: Andrej Križ

Ko sta se Nataša in Tomaž pred dvema letoma in pol vrnila iz Afrike, so ju kljub pozni večerni uri na dvorišču pričakali sorodniki in sovaščani. Niti eno oko ni ostalo suho, ko sta iz avta izstopila z enoletnima dvojčkoma Inti in Jonom. Vsi so vedeli, kako zelo sta si želela imeti otročka in kako trnova je bila njuna pot, da sta postala starša, zato so jima srečo od srca privoščili!

Tekst: Katja Božič, foto Andrej Križ

Dvojčka sta danes stara tri leta in pol in sta kot njuni vrstniki navihana, prikupna, klepetava, iznajdljiva, polna domislic in bistrega duha. Vesta, da imata drugačno barvo kože kot mi, a vsakomur otroško preprosto razložita, da je njuna koža čokoladne barve, ker sta se rodila v Afriki.

Dolga pot do Afrike. Ko sta si Nataša in Tomaž, ki že deset let skupaj potujeta skozi življenje, na tej poti zaželela družbo svojih potomcev, se kar nekaj let ni nič zgodilo. »Vendar na začetku na umetno oploditev še pomislila nisem. Še vedno sem verjela, da bom zanosila po naravni poti.« Ker pa se to ni zgodilo, čeprav strokovnjaki niso našli konkretnega razloga za to, pomagale pa niso niti razne alternativne metode, ki sta jih preskusila (takrat tako ali tako poskusiš vse, Nataša skomigne z rameni), sta se odločila poskusiti še z zdravniško pomočjo. Tretji poskus zunajtelesne oploditve je uspel, a sta otročička na začetku drugega trimesečja nosečnosti žal izgubila. »Na zadnjem pregledu z ultrazvokom ni bilo več slišati bitja srčka,« pove Nataša in doda: »Tako nam je bilo namenjeno. To sva si pozneje še mnogokrat dejala in takrat nama je to pomagalo, da sva se vsaj malo potolažila.« Nataša se je potem še kratek čas poigravala z mislijo na ponoven poskus, na koncu pa sta se s Tomažem odločila otroka posvojiti. »Odločitev o posvojitvi se nama je zdela preprosta, saj sva se že velikokrat prej pogovarjala, da bova otroka posvojila, če ne bova imela svojih. Na najinih potovanjih po svetu sva videla ogromno otrok, ki živijo v revščini, pogosto prepuščeni sami sebi, in tudi zato odločitev ni bila tako težka. Dovolj je bilo tudi trpinčenja duše in telesa.« Zaposlila sta se z raziskovanjem možnosti in postopkov posvojitve, vmes sta se tudi poročila. »Tako sva bila vsaj malo skoncentrirana na druge stvari in sva lažje prebolela izgubo otročička.« Vedela sta, da je v Sloveniji zelo težko posvojiti otroka, sploh tako majhnega, kot sta si ga želela. »V prošnjo za posvojitev sva zapisala, da bi rada posvojila otročka, starega do dve leti. Že ob oddaji prošnje so naju na centru za socialno delo opozorili, da je možnost za posvojitev otroka v Sloveniji zelo majhna. Kmalu sva spoznala, da so se možnosti zmanjšale tudi v drugih državah, ravno tako so postali postopki zahtevnejši in dolgotrajnejši.« Še največ upanja je bilo v Gvineji Bissau. In naključje je hotelo, da jima je življenje na pot pripeljalo kolegico, ki je z možem posvojila otroka prav iz te afriške države. Ta jima je tudi pomagala z vsemi potrebnimi podatki in napotki, kako tam sploh začeti postopek posvojitve. »V Gvinejo Bissau sva poslala vse zahtevane dokumente, prevedene v portugalščino, skupaj z mnenjem našega centra za socialno delo, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Po oddaji dokumentov sva doma nestrpno čakala, da naju obvestijo, ali naju v Afriki čaka otrok in da odvetnik lahko začne postopek za posvojitev tudi na sodišču.« Kar pol leta sta Čeboklijeva čakala na to veselo novico. »Ko sva prejela sporočilo po telefonu, sem bila tako razburjena od veselja, da sem se čisto prepotila,« se smeji Nataša. Še bolj pa sta bila oba presenečena, ker so jima napisali, da imajo za njiju dvojčka. Namesto enega otroka bosta torej dobila kar dva! Božiček jima je tisto leto že 17. decembra prinesel najlepše darilo v življenju, čeprav je trajalo še več kot pol leta, da sta otročka lahko končno pripeljala v varno zavetje svojega doma.

Prvo srečanje. Marca naslednje leto sta bila vabljena na prvo obravnavo na sodišče v Gvinejo Bissau in takrat sta tudi prvič videla svoja otroka. Ko jima je njuna biološka mama pokazala rojstna lista dvojčkov, ju je čakalo naslednje presenečenje – rojena sta bila 10. avgusta, na isti dan kot Natašin oče. Biološka mama dvojčkov se je med tem časom z otročkoma že preselila v nekakšen prehodni dom, kjer mame z otročki stanujejo toliko časa, da so vsi postopki za posvojitev končani. Nataša in Tomaž sta takrat ves teden obiskovala malčka in z njima preživljala ves svoj čas. Na koncu sta ju Inti in Jon že prepoznavala in se ju razveselila, ko sta prišla ponovno na obisk. »V Afriki je življenje drugačno kot pri nas. Vzgoji otrok ne posvečajo toliko časa kot mi, otroci so čez dan velikokrat prepuščeni sami sebi in večina otrok nima možnosti, da bi obiskovala šolo. Tudi posvojitev otroka poteka drugače. Biološke mame pri nas ne spoznaš. Biološkega očeta in druge sorodnike sva spoznala pozneje, ob najinem obisku plemena, v katerem sta se dvojčka rodila. Ob dobrodošlici, ki so nama jo pripravili, so nama povedali, da so ponosni, da gresta dvojčka lahko v boljši svet. Veseli so bili, da bosta imela topel in varen dom in da se bosta lahko izšolala. Iskreno so se nama zahvaljevali, ker bova otrokoma omogočila boljšo prihodnost, kot bi jo imela v Afriki. Rekli so nama celo, da lahko s seboj odpeljeva še kakšnega otroka, če želiva. A to seveda ni bilo mogoče,« pove Nataša. »Ob najinem odhodu so poudarili, da sta otroka zdaj najina, da nama ju dajejo s ponosom, da nam želijo veliko zdravja in da nama prepuščajo odločitev o tem, ali jih bomo v Afriki še kdaj obiskali.«

Več v Zarji, 5.3.2019

Andrej Križ