Po upokojitvi pred štirimi leti se je prepustila prelestim življenja čim bliže naravi. Pot jo je iz rodnega Beograda preko delovnih let v Ljubljani pripeljala na Jesenice, kjer s partnerjem Markom izkoristita prav vsak lep dan in se odpravita na kakšno izletniško točko ali pa urejata vrt in hišo. Lepotica, ki je bila navajena hoje po modnih brveh v visokih petkah, sedaj v športni obutvi in opremi odkriva jezera, planinske koče in vrhove po Gorenjskem. S svojimi leti in z znaki staranja, kot so gubice in kilogramčki, se že dolgo ne obremenjuje več. Ima namreč veliko pametnejših opravkov in kot prava upokojenka – premalo časa za to.

Včasih se počutim kot dvajsetletnica, včasih, kot da bi jih imela 75, v resnici pa jih bom kmalu imela 65. Kot vse ženske  mojih let poznam tudi jaz kup nevšečnosti.  To so, na primer, bolečine v križu po delu na vrtu, pa bolečine v rami in kolenu, pa ko si ves trd ali stegneš roko in te zaboli, kot da bi kdo z nožem zarezal vate. A na srečo so te bolečine nekako razporejene samo na polovico leta, torej na jesen in zimo,  spomladi pa vse skupaj preneha. Čim se septembra pojavijo hladni dnevi in deževje, zopet začne vse boleti, nato pa se s toplimi dnevi vse skupaj umiri.

Vendar vseeno pravite, da se zelo lepo starate. To je presenetljivo slišati od nekoga, ki prihaja iz sveta mode, kjer naj bi bila zapovedana večna mladost. Kako se spopadate z gubicami?

Mislim, da sem bila za gube bolj občutljiva pri 35 letih kot deset let kasneje, zdaj pa se sploh ne obremenjujem več z njimi. Poleg tega se mi tudi ni več treba pudrati in šminkati, saj zelo malo zahajam ven, pa tudi oddaje Sijaj ne delam več. Pravzaprav imam šminkanja vrh glave! V prejšnjih časih sem bila dan na dan napleskana in sem komaj čakala, da vse skupaj spravim dol. Mislim, da so mlajše ženske veliko bolj obremenjene s tem, kot smo me, ki smo že pošteno zagazile v ta leta.

A verjetno ste kot mlado dekle, predvsem kot manekenka, morali za lepoto storiti marsikaj. Se spominjate kakšnih posebnih neumnosti, ki ste jih počeli?

Seveda smo počele neumnosti – sredi zime smo, recimo, nosile minice in nas je ves čas zeblo kot pse. Zato me kar spreleti, kadar vidim mlada dekleta napol gole, v hlačah do pol bokov, ki jim pol hrbta gleda ven. Ali pa so sredi najhujšega mraza oblečene samo v tanke prehodne jakne namesto v tople bunde. A tako pač je, tudi nam so mame govorile, da bomo imele revmo, pa jih nismo poslušale. Poleg tega smo v sedemdesetih letih kataloge in trende za kopalke vedno snemali tik pred sezono, ne tako, kot se dela danes, ko to posnameš že leto prej. Zato smo nekje na začetku marca manekenke skakale naokoli gole in bose ter se preoblačile kar zunaj in bile čisto premražene. Avgusta pa smo se kuhale v plaščih, ko smo snemale za zimo.

Koliko je bilo v tistih časih pritiska, da morate biti suhe?

V naših časih veliko manj kot danes, čeprav se je nam že takrat zdelo, da smo presuhe. Ampak ta zapovedana suhost, ki vlada sedaj, je res pretirana. Na srečo so ponekod vsaj malo ustavili to norijo, a vseeno je kar hudo, da se višina še zvišuje, teža pa znižuje.

Ali lahko razložite, zakaj morajo biti prav manekenke tako nenormalno in nečloveško suhe? Ali niso oblačila narejena za običajne ljudi?

Obstaja en sam preprost razlog za to pretirano koščenost – v karkoli jo oblečeš, vse ji pristoji. Črte so lahko postrani ali navpično, vzorci so veliki ali majhni, material ni pomemben ... To opažam tudi pri sebi. Prej sem imela številko 36, sedaj imam 40, nekatera oblačila tudi že 42, in nekatere stvari, ki sem jih prej lahko nosila, mi sedaj preprosto ne pristojijo.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 18, izid: 5.5.2015).

---