Pri njenih rosnih osemnajstih jo je ustrelil nekdanji fant, ki ni prenesel, da ga je zapustila. Želela se mu je umakniti in oditi v Beograd k sorodnikom, da bi dokončala zadnja dva letnika gimnazije, a jo je prestregel na železniški postaji in jo šestkrat ustrelil. Komaj je preživela, prestrelil ji je namreč hrbtenico. Obsojena je na invalidski voziček, a Veselka se ni predala. Nikoli.

Iz rodnega Knina je prišla v Slovenijo, ker je po naključju slišala za socialnovarstveni zavod Prizma na Ponikvah na Dolenjskem, kjer so jo sprejeli in zaposlili. V Sloveniji se je ustalila in si ustvarila družino. Po ločitvi in (prezgodnji) upokojitvi se je začela resno ukvarjati s športom. Odločila se je, zanimivo, za strelstvo, najbrž tudi zato, ker je strelišče samo čez cesto od njenega doma. Začela je trenirati pred komaj petimi leti – in že dosegla olimpijsko medaljo. Neverjetno! A ko se Veselka nečesa loti, se tega loti resno in zavzeto. Pove, da trenira vsak dan vsaj dve uri.

Pravi še ni prišel. Kakšno je življenje po Riu, po medalji? »Mediji me še vedno vabijo na pogovore, a zdaj to že lahko obvladujem, na začetku pa skoraj nisem mogla več. Ravno prejle sem prišla z radia, zdaj se pogovarjava midve. Moje osebno življenje pa se ni nič spremenilo, počnem iste stvari kot prej. Trenerka nam je dala dva meseca premora, da pridemo malo k sebi in se spočijemo. Me pa prepoznavajo ljudje na ulici in mi čestitajo, vabijo me na večerje in klepet. Dve gospe sta mi dali telefonsko številko, da se bomo kdaj srečale, šle ven in poklepetale. Ko bo konec vsega tega medijskega pompa, ju bom res poklicala in se bomo šle malo poveselit.« (smeh)

Ji je v pokoju kaj dolgčas? »Kje pa! Mogoče tudi zato ne, ker sem na vozičku in stvari opravljam bolj počasi. Preden zlikam in pospravim, pa poskrbim za 86 let staro nekdanjo taščo, ki ji vsak dan skuham kosilo, mine že pol dneva. Potem pa tako grem vsak dan trenirat, imam ključ od strelišča, tako da treniram, kadar koli imam čas. Hči Saša zdaj na srečo opravlja vozniški izpit, saj sem jo morala voziti na razne krožke in mi je vedno primanjkovalo časa.« S Sašo se imenitno razumeta, sta bolj prijateljici kot mama in hči, čeprav Veselka pravi, da se mora včasih obnašati tudi kot mama, če Saša kaj počne narobe. Sicer pa imata lep odnos. Za nekdanjo taščo pa skrbi zato, ker je nekdanji mož ves dan odsoten, in je ne more pustiti lačne in nepreskrbljene, sicer bi morala iti v dom.

Ima kakšnega novega moškega v življenju? »Ne. Pravi preprosto še ni prišel. Mogoče pa bo.« (smeh)

Samo da ostanem zdrava. Kakšno pa je življenje na vozičku? »Na začetku sem se težko privadila, vse se je spremenilo. Prej mi je bilo vse dostopno, potem pa sem morala začeti od začetka. Svoje življenje sem sicer prilagodila življenju na vozičku, nikoli pa nisem pozabila časa, ko sem lahko počela vse. Po prihodu iz bolnišnice sem dolgo prihajala k sebi, izgubila sem veliko krvi, prestala težke operacije. Ko sem se vrnila v normalno življenje, pred 33 leti sem sedla v voziček, ni bilo nič prilagojeno invalidom, ne pločniki, ne dostop do trgovskih centrov, ne stranišča. Če sem prišla v Ljubljano, sem morala iti na stranišče v Sočo ali na Polikliniko, samo tam je bilo stranišče za invalide, v Nami ali Metalki ga ni bilo, tudi na bencinskih črpalkah ne. Zato je bilo težko, nikoli nisem bila sproščena, nisem mogla iti povsod, kamor sem želela. Zdaj takih težav ni več, edino nekateri ljudje parkirajo na naših parkiriščih, parkiriščih za invalide. Če je dež in sneg, pa ne moreš normalno iz avta, ni luštno. Preden prideš z vozičkom do trgovine, si čisto moker. Potem se začne tisti, ki je neupravičeno parkiral na tvojem mestu, še prepirati s tabo, češ da je skočil samo po mleko. Vendar so ljudje na splošno danes prijaznejši do invalidov kot včasih, morda tudi zaradi tega, ker o nas veliko pišejo mediji in smo invalidi več zunaj, na cestah in na delovnih mestih. Saj smo vendar sposobni vsega, samo hoditi na primer ne moremo.«

Kakšni so njeni cilji, kaj si človek lahko sploh še želi, ko doseže svoje sanje, olimpijsko zlato? »Ja, to je res, dosegla sem vrh vrha, a bojevala se bom še naprej na vsaki tekmi, da dosežem čim višje mesto. A zdaj bom veliko bolj sproščena. Bom pa dala vse od sebe in se bom bojevala zagrizeno in zavzeto.«

Kakšne pa so njene želje v zasebnem življenju? »Moja največja želja je, da ostanem zdrava, pa da je seveda zdrava tudi moja hči. In da bo srečna v življenju. Jaz pa si svoje življenje že znam urediti in poskrbeti zase.«

OKVIR:

Zlata medalja je prinesla Veselki še nekaj živega in toplega: kužka. Ona si ga sicer ni želela, hči Saša pa zelo. Ko se je odpravila v Rio, ji je Saša kazala slike kužkov in Veselka ji je obljubila, da če se vrne z medaljo, potem ga bo lahko kupila. Hči je še vprašala, ali mora biti medalja zlata. Veselka ni verjela, da bo dobila medaljo, saj je bila konkurenca med strelci res huda, in je zlahka obljubila. No, zdaj pa imata kužka, ameriškega stafforda Kana! Veselka ima z njim ogromno dela, saj ga je treba voditi lulat in kakat, ko gre hči na fakulteto, a se je že navadila nanj, saj je drugače priden in miren. 

 Revija Zarja št. 44, 2. 11. 2016