Po vseh aferah, v katere naj bi bila vpletena, mi ob pripravah na ta intervju ni bilo povsem jasno, ali se bom pogovarjala s sposobno, ambiciozno in perspektivno političarko, ki slovi po pogumni odločnosti pri zaščiti manjšin, zahtevnosti do sebe in sodelavcev ter perfekcionizmu, ali pa me bo na oni strani diktafona pričakala nekakšna fatalna, hladna ter prekaljena povzročiteljica številnih afer, ki so vse leto polnile strani rumenega tiska.

Pričakala me je prva in – čeprav sicer slovi po precejšnji zadržanosti – tokrat izjemno sproščena ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. O pregovorni hladnosti ali zadržanosti ni bilo sledu. Morda zato, ker ji po dolgem času ni bilo treba odgovarjati na očitke o tragediji z bulmastifi, o najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad, o tem, kje se oblači, kako živi in koliko denarja je odštela za torbico, čeprav so šla sredstva za nakup v celoti v dobrodelne namene.

Kmalu bo minilo leto, kar so vam bralke in bralci Jane podelili naziv Slovenka leta. Kaj vse se vam je v tem času dogajalo?
A je res minilo že toliko časa? Ravno po tem imenovanju, zanimivo, je stekel stampedo dogodkov, med katerimi ni manjkalo nizkih udarcev. V tem letu sem tako doživela marsikaj. Med drugim drugo interpelacijo, izpeljali smo nekaj pomembnih projektov, zraven pa sem pridobila kar nekaj debele kože.

Ampak zdaj že nekaj časa o vas ni bilo slišati česa posebej pretresljivega. Mar niste v zadnjih tednih povzročili nobene nove afere?
To me kar malo skrbi (smeh). Čuden mir je kakšen mesec, dva. Mogoče je pa to le zatišje pred nevihto.

Pričakujete kaj konkretnega?
Ne, ne pričakujem nič konkretnega, ampak saj zato, da ustvariš afero, ne rabiš nič konkretnega! Nobena stvar, ki se mi je očitala v vseh teh aferah, se do danes ni izkazala za resnično.

Pa vam vse to v resnici tudi debeli kožo?
Z veliko hitrostjo (smeh)! Sčasoma uspeš postaviti neko zdravo distanco. Zelo hude so takšne zadeve, ko se ti zgodijo prvič, pri čemer še posebej bolijo krivice; da te obtožijo za nekaj, česar nisi naredil, in to celo tudi če vedo, da to ni res. A saj veste, ko laž tisočkrat ponoviš, hitro postane resnica. Ko se ti to zgodi prvič, res zaboli. Ampak potem to mine in veš, da se bo pač zgodilo še drugič in tretjič. In ko se spet zgodi, to vedno bolj jemlješ športno. V nekem trenutku se potem sploh ne ozreš več za takimi zgodbami.

Ali ob vseh aferah, v katere naj bi bili vpleteni in o katerih smo vse minulo leto poslušali, sploh še najdete kaj časa za delo?
(smeh) Ja, saj eden od manevrov pri takšnih zadevah je, da te hočejo najprej spodkopati pri samem sebi, potem pri tvojih najožjih sodelavcih, na koncu pa doseči tudi to, da bi ti zmanjkalo časa za delo. No, pri meni to ne gre! Na ministrstvu smo dobro organizirani, tako da zadeve tečejo, tudi če se moram kakšen dan več ukvarjati z raznimi pojasnjevanji.  Imamo zelo jasne prednostne naloge, delo nikakor ni zastalo. Imamo ga toliko, da se komaj vidimo ven! Medtem ko smo se lani mogoče bolj posvečali pregonu klasičnega kriminala in z ustanovitvijo Nacionalnega preiskovalnega urada boljši organizaciji predvsem pri pregonu gospodarskega kriminala, se zdaj več ukvarjamo s tistim mehkim delom, ki ga sicer tudi pokriva policija, a ni ravno klasično policijsko delo, kot ga poznajo ljudje.

Več v Jani št. 44, 2.11.2010